In tako sem prišla na svet. Prvega aprila. Zgornji pogovor je nastal med mojim očetom in (predvidevam) medicinsko sestro v Šempeterski bolnišnici. Takrat mobitelov ni bilo, kaj mobitelov, še telefonov ni bilo. Oče je namreč klical iz bližnje gostilne. Enostavno ni verjel, da se otroci rojevajo tudi na prvi april. Sicer pa sem kar zamujala. Trmasta že pred prihodom. Roditi bi se morala dva dni prej. A ker je to rojstni dan očeta, sem seveda hotela svoj dan. In ga dobila.
Pa gremo lepo po vrsti. Ker imava z očetom precej skupaj rojstni dan, sva velikokrat dobila skupno torto. To je izgledalo nekako takole: nevtralna dekoracija (rože) in napis – Suzani za 10 in Stojanu za 40 let. Namreč, še ena posebnost naše družine – v istem letu imamo okrogle obletnice. Mama, oče, jaz in moj sin. Pa še moja teta in stara mama. Žal sta obe že pokojni. Samo brat “kvari” to tradicijo.
Tudi čestitko, ki je prišla po pošti sva si delila. To je bilo šele smešno. Takrat so bile voščilnice s posebnim koleščkom, na katerem je bila številčnica. Se jih še kdo spomni? No, mogoče jih celo še prodajajo. Že kot otroku se mi je zdelo čudno – kaj, naj najprej pripravim število 10 zame in nato prevrtim na število 40 za očeta?! V kateri predal naj to pospravim? Svoj ali očetov? Takrat se je namreč vse še vestno “šparalo”. Za spomin.
Ko sem začela imeti praznovanja za svoje prijatelje, mi je postalo žal za ta svoj dan. Sošolce in prijatelje se je takrat vabilo v bivši Mlinček na pico (prva pica v Ajdovščini). Vedno sem bila prva na dogovorjenem mestu. In vedno sem čakala in čakala. In ko so se končno pojavili, so izza vogala zavpili: “Prvi april!” Ali pa so se vsi zmenili, da mi zavrnejo povabilo. In ko sem bila že skoraj na robu solz, so se vsi postavili pred mano:”Prvi april! Itak, da pridemo!” Joj, kako sem bila jezna. Nikoli nisem prej pogruntala, da je štos. Prav zasovražila sem ta prvi april.
Ob spoznavanju novih ljudi, te slej ali prej vprašajo, koliko let šteješ in kdaj imaš rojstni dan. Čisto normalno vprašanje pač, ki je v meni takoj vzbudilo neprijetne občutke. Spet mi ne bodo verjeli. “Prvega aprila imam rojstni dan.” “Ja, itak, jaz pa 29. februarja, hahaha…”
Zame od vedno velja, da ne kažem svojih let. Tako mi iskreno, še vedno ne prodajo tobaka (ki sploh ni zame), pa tudi v trgovini ob nakupu kakšnega alkohola večkrat pogledajo mojo osebno. Sicer mi v teh letih to počasi že lahko laska, je pa tudi neprijetno, saj imam občutek, da me zaradi videza ne jemljejo resno. Še bolj neprijetno pa je bilo kakšnih 15 ali 20 let nazaj. V času študentskih žurov. Pred mano je mimo varnostnika hodila mularija (dobesedno) s ponarejenimi osebnimi izkaznicami, ki jih varnostnik niti pogledal ni. A ko sem prišla jaz na vrsto, si je pa vzel čas. Moral je kar pošteno odštevati, napr. 2013-1985 je enko? No, bo kaj, lahko grem? Ponavadi je hitro nekaj zamomljal. Verjamem, da ob polnoči pod reflektorji to res ni enostaven račun. Večkat sem jih prijazno opozorila, da zna biti problem, a mi tudi tega niso verjeli. Potem pa računaj, kaj naj jaz.
Če sedaj povežemo dva vprašanja: koliko let imaš in kdaj imaš rojstni dan z mojo zgodbo, dobiš prvo zmešnjavo. (Trenutno) imam 39 let in rojstni dan prvega aprila. Glede na zgoraj napisano, si lahko predstavljate izjave in začudenja ljudi.
V zadnjem času sem spoznala, da sem življenje od vedno jemala (pre)resno, odgovorno in skrbno. Nič heca, nič šale. V letošnjem letu pa sem se oziroma se še vedno učim, da je življenje lahko zabavno, sproščeno, hecno in smešno. Da kakšna stvar lahko čisto “komot” počaka na jutri ali celo na pojutrišnjem. In ob tem Čaven še vedno stoji, voda teče v pravo smer, vse je kot mora biti. Da je pomembno, da se dobro počutiš v svoji koži. In potem se tudi drugi dobro počutijo v družbi s tabo.
Mogoče mi je pa to želel sporočiti datum mojega rojstva, le da skoraj 40 let nisem razumela in sem živela vse prej kot prvoaprilsko. No, ker res nikoli ni prepozno in je vsak dan nova priložnost, sem vesela, da sedaj to vem in čisto v miru čakam prihod svoje štirice. Res se jo že veselim in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Le kaj vse mi prihodnost prinaša? Zagotovo veliko lepega, zanimivega, predvsem pa dobrega zame.
Zapis posvečam vsem Prvoparilskim šalam, ki z mano delijo ta čudovit dan, še posebej tistim, ki v letu 2025 vstopajo v novo desetletje življenja.
* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina
* Naslovna fotografija: Suzana Krapež osebni arhiv