S tem nas je prvič imenoval in nam dal smer plovbe v evropskem kulturnem prostoru. Seveda so se knjige tiskale že prej, pred našo prvo. Približno sto let pred našo prvo knjigo je Gutenberg natisnil Biblijo, okrog leta 1455. Mož je bil zlatar in je vlival črke pa jih postavljal v vrstice in razvil tisk, tako usoden za eksplozijo razvoja tiskane besede, za transmisijo znanj. Pred Gutenbergom se je prvi natis zgodil leta 868. Zanimivo je, da je to budistični zvitek, ki ima celo natančen datum in podpis avtorja: 11 maj 868, Wang Jie,  Diamantna sutra. Tehnologija natisa je bila, da je avtor pismenke vrezal v les, ga premazal s črnilom in odtiskal na papir. Prvi natis s kovinskimi črkami, pa se je zgodil že pred Gutenbergom. Knjigo so natisnili menihi v templju Heungdeoksa v korejskem mestu Cheongju, leta 1377. UNESCO to uradno priznava kot najstarejši ohranjeni tisk s premičnimi kovinskimi črkami na svetu. Edini ohranjeni izvod danes hrani, Francoska nacionalna knjižnica.

Prva Biblija je bila natisnjena v latinščini, takrat še nujnem jeziku med redkimi izobraženci in duhovščino. Naklada te prve biblije je bila okrog 180 knjig, kar je bilo za tisti čas kar lep dosežek. No, naš Trubar je natisnil po nekaterih virih, okrog 500 izvodov obeh knjig, nekateri navajajo, da celo do 1000. Težko je zgodovinsko utemeljiti ta dva podatka. Večina strokovnjakov se nagiba k prvi številki, torej okrog 500. Ampak usoda teh knjig je bila zanimiva. Trubar jih je moral tovoriti iz Nemčije v Kranjske dežele na skrivaj; skrival jih je v sodih, včasih vinskih, včasih trgovskih za prevoz tekočinskega blaga in drugega. Na ta način je knjigi ponujal ljudstvu, ki še ni imelo svoje bralske izkušnje in se je začelo navajati na to, da se imenujejo Slovenci. Sevda je bil takrat Krščanski svet pozoren na protestantsko dejavnost – veliko teh knjig so med protireformacijo sežgali; bil je pravi lov na te knjige. Leta 1600 decembra meseca in leta 1601 v januarju, so zažigali Trubarjevi knjigi, poleg ostalih protestantskih knjig – teh naj bi bilo za 11 vozov. Zanimivo pa je, da so Dalmatinovo Biblijo pustili, bržkone iz praktičnega razlog, ker cerkev takrat še ni imela prevoda svetega pisma. Malo se jih je ohranili. Dva originalna izvoda sta danes še v Avstrijski nacionalni knjižnici.

Morda vas čudi dejstvo, da NUK teh dveh izvodov nima, ampak najdba originalov se je zgodila zelo pozno. Katekizem so odkrili šele leta 1881 v dvorni knjižnici na Dunaju, Abecednik pa šele leta 1910, prav tam. Seveda so se zgodili ponatisi, verno povzeti po originalu. Dalmatinova biblija, ki je bila natisnjena leta 1584, je že imela naklado 1500, za tiste čase zelo visoko, če omenim, da je naklada mojih romanov  sodbenem času, največ okrog 300. Dalmatinova biblija je imela drugačno usodo. Ohranilo se je še okrog 80 izvodov. No, te prve izvode pa imamo v NUK-u, poleg ostalih pomembnih knjig reformatorjev: Bohoričeva slovnica, prav tako natisnjena leta 1584(Arcticae horulae succisivae.)  Leta 1555 je Trubar ponovno natisnil Katekizem in Abecednik, tokrat v latinici: originala teh knjig NUK ponosno hrani. Zanimiva zgodba je z zadnjim delom Trubarjevega prevoda Nove zaveze, ta je bila natisnjena leta 1577. 416 listov tega prevoda so odkrili šele leta 2008 v skritih v starih pravniških knjigah v platnicah v Jeruzalemu. Tudi te originale hrani NUK. To samo dokazuje, da se je Trubar resnično žrtvoval, da bi dal Slovenstvu knjižno omiko, zato je ta praznik, dan reformacije 31. oktobra, še kako pomemben.

Današnja knjižna produkcija v Sloveniji je kljub vsemu kar visoka okrog 5000 knjig natisnemo na leto – od tega je približno 35 do 40 % leposlovja, drugo so priročniki in brošure. Znotraj leposlovja je polovica prevodnih del. Če se malo razgledamo po Evropi so Islandci svetovni prvaki po izdajanju knjig, saj izide 5 knjig na 1000 prebivalcev na leto. Islandci nasploh veljajo za najbolj beroče in pišoče. Največja založniška industrija je v Združenem kraljestvu, v Angliji, kjer letno natisnejo 2800 leposlovnih knjig na milijon prebivalcev. Hkrati so tudi največji izvozniki leposlovnih del. Zanimivo pa je, da nas mednarodno združenje založnikov IPA uvršča takoj za Britanci na drugo, po nekaterih navedbah pa na tretje mesto po številu izdanih leposlovnih del na število prebivalcev, seveda z majhnimi nakladami, ker je naše knjižno tržišče majhno. Romanov izdamo 170, pesniških zbirk pa od 250 do 300, pa še kakšnih 150 zbirk kratke proze.

Toliko knjig, koliko jih pa zares preberemo, to je realno vprašanje. Slovenci nismo v samem vrhu po številu prebranih knjig na leto, povprečno po dve knjigi. Na prvem mestu sta Islandija in ZDA, sledi Indija. Statistika navaja, da največ čas ob knjigah preživijo Indijci, tako navaja raziskava: NOP World Culture Score Index. Indijci naj bi s knjigo preživeli 10 ur na teden, na drugem mestu so Tajci in potem Kitajci, slednji naj bi bili v družbi s knjigo 8 ur na teden. Po število kupljenih in prebranih knjig so prvi Islandci, na drugem mestu so ZDA. Slovenci smo fenomen morda v tem, da si veliko knjig izposodimo, približno 21 minjonov izvodov na leto. V javne knjižnice je včlanjenih 450 000 ljudi, ti dvigujejo sicer slabo povprečje branosti. Na vrhu izposojanja in branja sta Finska in Danska. Seveda statistika tudi dokazuje, da več kot polovica Slovencev ne prebere niti ene knjige na leto, kupimo pa jih samo okrog 2 knjig na prebivalca na leto. Slovenci zavzemamo 3 mesto na svetu po produkciji leposlovnih del, kar kaže na to, da skoraj več napišemo kot preberemo.

In ob teh podatkih se velja zamisliti. Branje je zelo pomembna dejavnost za razvoj duha, za razvoj gibkosti mišljenja in obnavljanja narodne jezikovne zakladnosti.

Zgodovina knjige je torej kazalnik, kako se je razvoj civilizacije bogatil s pomočjo knjige. Danes je knjiga še vedno spremljevalka ljubiteljev estetike besed in zgodbovne tolažilnosti. Kljub temu, da so knjigi že nekajkrat napovedali odhod, pa se žilavo drži in ponuja oporo pri dograjevanju miselnih struktur in rasti osebnosti. Koliko se vlaga v knjižno produkcijo, tukaj je statistika nekoliko siromašnejša. Izgovor, da smo malo tržišče, ni pravi argument – neuspeh trženja je v dejstvu – bere se malo: knjiga ni več statusni simbol omike. Le malo sodobnih domov še ima domače knjižnice, kar dokazuje tisti drugi fenomen, da smo kar visoko po izposojanju knjig.

Knjiga nas je torej definirala, knjiga nam je dala ime. Zato se naša nacionalna ozaveščenost sme in mora hraniti tudi s knjigami.

* Naslovna fotografija: Lavričeva knjižnica Ajdovščina    

Deli Nazaj