Vsak vzpon je pomenil raziskovanje nečesa novega – nove doline, nove stene, nove smeri. V nekatere doline, stene in smeri smo se resda vračali znova in znova, a smo jih vsakič doživeli drugače: zaradi drugačne družbe, drugačnega letnega časa, drugačnega načina plezanja. Konec koncev v velikih stenah le redko vedno zagrabiš isti oprimek in stopiš na isti stop. Najdragocenejši pa je bil pri plezanju odklop, kar sem spoznala šele pozneje, ko je redno plezanje počasi polzelo iz mojega življenja. Popolna osredotočenost, ob kateri se je razblinil ves miselni direndaj in je ostala le kombinatorika, kako preplezati naslednji meter skale.

Zato ni čudno, da me je pritegnilo ozaveščanje skozi gib po metodi Feldenkrais. Glede potrebnega fizičnega vložka je sicer na povsem nasprotnem koncu kot plezanje: ni prenašanja težkih nahrbtnikov, sopenja v breg in obremenjevanja kolen, daleč od tega! Lagodno raziskovanje nežnih, počasnih, lahkotnih gibov med ležanjem na tleh je čisto druga pesem, pa vendar ima s plezanjem dosti več skupnega kot se zdi na prvi pogled.

V prvi vrsti prej opevano raznolikost, ki izključuje dolgočasenje. S preizkušanjem različic nekega giba, recimo seganja z roko kvišku, sklanjanja ali obračanja, odkrivamo najlažjo pot do učinkovitega gibanja. Zakaj bi si oteževali življenje, če nam tega ni treba?

Pomembna skupna točka plezanja in feldenkraisa je tudi raziskovanje: pri vsakem obisku nove doline, stene, smeri se odpravimo v neznano in raziskujemo, odkrivamo, spoznavamo nove stvari. Podobno je pri ozaveščanju skozi gib: čeprav se gibljemo že vse življenje, nam je lastno gibanje pogosto tuje, ker smo ga avtomatizirali in o njem po navadi ne razmišljamo. Ne zavedamo se gibalnih vzorcev, ki morda niso optimalni in nam povzročajo težave. Ko pa jih ob počasnih gibih pospremljenih s pozornostjo začnemo ozaveščati, se nam neprestano odstirajo nova obzorja. Vrnemo se v čas otroštva, ko smo intuitivno, vodeno le z radovednostjo in iskrico organskega učenja, iskali načine, kako se gibalno opolnomočiti, da bomo lahko zakorakali v svet.

Če nas gibanje s pozornostjo zares pritegne, se tako kot pri plezanju lahko zgodi tudi odklop od neprestanega miselnega vrveža »na podstrešju«: pomembno je le še čutenje telesa in iskanje najprijetnejšega načina gibanja.

In ne nazadnje: bolj kot surova moč šteje skladnost gibanja. No, tudi moč ima svojo vlogo, ampak samo z njo si lahko prej škodimo kot koristimo, tako pri plezanju kot pri vsakdanjem gibanju. Ko znamo razporediti delo med posamezne dele telesa in jih med seboj povezati, da vsak opravi svojo nalogo v pravem trenutku, smo na poti do gibalne elegance. Ta pa že sama po sebi asociira na lahkotnost, na premikanje brez napora.

Zato ostajam pri plezanju in feldenkraisu. Ker je zaradi njiju življenje zanimivejše, bogatejše in lahkotnejše.

Nova, že deveta sezona ozaveščanja skozi gib se je v Ajdovščini že pričela v prostorih Srednje šole Veno Pilon. Obvezna je prijava prek telefona 041 393 513. Prvi obisk je za nove člane skupine brezplačen. Več informacij: www.mikrogib.si.

* Naslovna fotografija: Matjaž Milavec 

Deli Nazaj