Letos je Cankarjevo leto. Decembra mineva sto let od njegove smrti. Odlična priložnost, da njegova dela pograbijo kulturne ustanove in v duhu njegove kritičnosti opozarjajo na nepravilnosti družbe. Cankar je pač aktualen. In to radi povemo. Še več apokaliptičnega srha nas spreleti takrat, ko hočemo tega Vrhničana postaviti v današnji svet. »Oh, zmešalo bi se mu.«, »Kaj vse bi imel za povedati.« Res je. Radi bi ga videli, kako bi protestiral pred uradi, pisal politično nekorektne kolumne in kritiziral razvajene podjetnike. A kaj, če bi se odločil, da ne bo več pisal. Ne bi hotel, da bi njegova ostrina otopela. Čeprav bi imel še več idej. Tudi človeška neumnost mu ne bi bila več zanimiva. Mar res?

Ne vem, kaj naj rečem. Sem v 24. letu starosti. Objektivno gledano, živim dobro. Za kruh sem vedno imel. Tudi za pijačo. Za potovanja. Nova oblačila. Služba je. Honorarne priložnosti. Kaj bi imel od tega študent iz Cankarjevih časov? Od mene želite komentar. A kaj naj reče mladostnik na vse to? Sem predrzen, če rečem, da pretiravamo? Človeška neumnost resda ne pozna meja in ta je danes še bolj glasnejša, še nevarnejša izgleda, ker cel čas bode v oči zaradi narcističnih voditeljev, ki s PR službami in slaboumnimi internetnimi objavami še vidneje izoblikujejo mnenje. Bedarija je pač atraktivnejša za ljudi kot pamet. In če tako sklepamo, svet res ni pravičen. Kako krvavo nepravičen je. Ne samo do družbe, tudi do posameznika.

Po drugi strani pa smo prišli do neslutenega napredka, na kar spomni tudi čudovito poljudno napisana knjiga Homo Deus, kratka zgodovina prihodnosti izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija: »Prvič v zgodovini več ljudi umira zaradi čezmerne prehranjenosti kot zaradi podhranjenosti, več ljudi umre od starosti kakor od nalezljivih bolezni in število smrti zaradi samomora je večje od skupnega števila tistih, ki so jih ubili vojaki, teroristi in zločinci.« Problemi, ki so celotno zgodovino človeštva neumorno pestili, so se, kot kaže, močno omilili. Nadalje Harari: »Kaj bomo naredili s sabo? Kaj bo v zdravem svetu, polnem blaginje in sloge, zahtevalo našo pozornost in domiselnost? To vprašanje postaja še bolj pereče zaradi novih sposobnosti, ki nam jih dajeta biotehnologija in informacijska tehnologija. Kaj bomo počeli z vso to močjo?« Je predrzno, če torej rečemo, da smo sami sebi največje vprašanje? Po eni strani bi radi večno živeli, po drugi pa se samomorili. Radi bi se šli vegane, hkrati pa smo prehranjeni. Najbrž ne od brokolija. Povprečni slovenski študent ima vse pogoje za dobro počutje in voljo do življenja. Pa poglejte vrste za psihologe. Nasprotovanje svojim »modernim« idejam je najbrž znak begavega hlinjenja lastne podobe. Vidim pri sebi. Presit sem vsega. Kaj naj počnem s seboj? Tu zlivam svoj srd čez nepravičnost, pametujem, hkrati pa sem nesluteno majhen zobnik sistema, ki ga še premalo poznam, da bi o njem razpredal.

Naj se torej sklicujem spet na Cankarja. Bi se ta prilagodil ali zgolj dvignil roke? Bi pisal tvite namesto Vinjet? Bi razmišljal o umetni inteligenci namesto o kajžarjih in gruntarjih? Bi sočutno prikazoval prekarce in ne matere? Udrihal bi najprej po posploševanju in lahkem računanju. Pljuval bi čez razločevanja, ki razdvajajo dobro. Kot denimo turistične znamenitosti. Turist v Ajdovščini sliši, da je bila edina antična bitka na naših tleh nekje na ajdovskem polju, v Vipavi sliši, da je bila pod Vrhpoljem. Zgodovinska vrednost postane tako ob upravičenem zgodovinskem lastninjenju skorajda vaška govorica, ki jo turisti ne bodo več jemali resno. Tako se dogaja z vsem. Podobno smo razdvojili tudi Cankarja. Npr. »Hlapci« so postali univerzalen pojem, saj lahko obstajajo na tem ali onem bregu. V bistvu več ne vemo, kdo so »hlapci«, saj si jih vsi lastimo. Če rečeš »Cankarjanski hlapci« zveniš takoj bolj »in«.

In kaj naj ob tem stori Ivan? Najbolje je ostati na Rožniku. Še bolj bi si očistil ogledalo in v njem videl vse svoje gube, kraste, bradavice. Kritiko sebe bi elegantno uperil v vse. Zgolj naslove bi spremenil. »Prekarci«, »Črtica praha«, »Moji tviti«, »Hiša zavoda za zaposlovanje«. Univerzalni problemi bi postali še bolj osebni. Če je nekoč zapisal: »Naredite mi boljši svet in vedrejše bom pisal.« Bi najbrž pri tem ostal. A sedaj je na vrsti človek sam, da to popravi.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Fran Vesel ( 1915 )

Deli Nazaj