Nimam ne PMSja, luna ni polna, ne prazna, merkur ni postavljen retrogradno - karkoli to že pomeni, vsi se pač izgovarjajo nanj - vendar tesnoba za tistim udobnim one size modrcem pač ne želi in ne želi proč. Nekoč sem slišala, da moraš imeti ves čas lepo perilo, saj nikoli ne veš, kdo te bo slekel. Mati so mislili na reševalce in drugo medicinsko osebje, ne pa na mimoidoče predstavnike moškega spola, kar bi si želela sama, jaz pa iz predala brez repa in glave, kjer nogavice para nimajo (kot jaz sama) vzamem prve brezšivne hlačke v kožni barvi in prav tak modrc za katerega si misliš, da opore ne daje. To je prednost majhnih prsi, ob katerih se pritožujemo tako predstavnice skromnih, kot druge, ki jih zavoljo teže boli hrbet, tarnajo nad težavami med izvajanjem športnih aktivnosti in iskanju dovolj kvalitetne podpore. Nisem pa še slišala, da bi se pod omenjeno lastnico širokogrudnega oprsja kakšen moški zadušil. Ali pa se je in je tičal razlog kje drugje. Lahko, da je osupel nad lepoto. Morebiti je pomislil na žal že pokojno mamo, vsemu navkljub pa se primeri (verjeli ali ne), da se moški tako hipnozno zagledajo v prsa, da ženske dobimo občutek, da sploh ne obstajamo več. Še več. Za hip se zdi, da postanemo nepomembne, čemur pa se prav zares upiramo. Z umom in telesom, ampak premaknimo se naprej.

K perilu, ki je za gledanje. Sexy perilo je za fantaziranje. Samostoječe nogavice so za čez zimo premrzle, čez poletje pa jih ne oblečeš, ker si raje brez. Na drugi strani se pasovi za nogavice čez preozke obleke preveč opazijo, pod haljami pa nimajo takega efekta, kot bi nemara morali imeti. Še najbolje se je torej okrancljati s perilom, ki ni primerno za vsakdanjo rabo in vsemi priteklinami vred in čezenj vreči (ne obleči) le prehodni plašč, ki mu pogovorno rečemo trenč. Spominjam se tistega odličnega reklamnega videa ene od provokativnejših znamk spodnjega perila, ki sliši na ime Agent Provocateur. Kjer fant (mož gotovo ni bil) pokliče domov in sporoči, da mora zaradi obilice dela kljub Valentinovemu, žal še ostati v pisarni. Ona sleče oblačila, obdrži perilo, se skrije ali lahko rečemo tudi, da se obda s plaščem in odide proti njegovi službi. Tam ga zveže za pisarniški (!) stol, zapleše slači ples, ki mu vsi sicer rečemo strep teas (beri: striptis), z njegovo kravato mu zaveže oči in toliko, kolikor še zmore videti opazi, da si njegova ženska slači spodnjice in jih zatlači v njegova usta. To slednje ne vidi več, pač pa okuša. Pred odhodom ga še poči ‘na gobec’. Zakaj? Ker si v službi dela ni organiziral bolje in bi tako lahko službo zapustil pravočasno in ker je morda (tudi to možnost puščamo odprto) pozabil na omenjen praznik. Ta je ženskam všeč samo zaradi daril in srečno Kekec. Ubogega reveža najde ostarela čistilka in nadaljevanje pripovedujem sama od sebe, gre pa takole:

Reši ga. Ženska morda v tem času že pakira, ker se namerava odseliti iz njegovega stanovanja ali pa si na drugi strani nadeja veliko večje darilo, on pa njen zaključek plesa, ki ga je pričela v pisarni. V postelji se bojda vse zgladi. Višine, širine, pogladijo se lahko mnogi nesporazumi in kar naenkrat nista več predmet razprave višina plače in gmotni položaj. Prazaprav se včasih zdi, da mnogim razlikam sledi večja privlačnosti. Moški želijo rešiti obupane ženske. Kdo pa si ne želi postati heroj? In ženske si želijo rešiti obupane moške. Da, tudi me si želimo medalje, priznanja in pokale. Materinski nagon se pojavi še pred nosečnostjo. Mar ni tako? Ni ga večjega blagoslova, kot da vas nahranimo, medtem ko so vaše oči uperjene v nogometno tekmo na televiziji vas pokrijemo z dekico, potem še peremo in likamo. Če to ne spominja na hotel mama, pa res ne vem?

Ta hip sem samo prepričana, da te nastanitve ne ponujam. Niti nočitve z zajtrkov, še manj polpenziona, nisem niti turistična vodnica ali dostopno draga spremljevalka. Če že, roko polno nakita na srce, bi bila raje pregrešno draga ljubica, da bi se moja ponudba vsaj izplača. Takrat bi perilo kupovala tam, kjer danes ponudbo gledam le na spletu. Nič se ne bi pritoževala, če ga kdo odstranil na način, da kasneje ne bi bilo več nosljivo. Samostoječe nogavice bi nosila tudi čez zimo, ker me mestni promet in avtobusne postaje ne bi videle in strah pred tem, da bi se trakovi čez (pre)ozke obleke prav zares videli, bi bili popolnoma odveč. Veliko več financ bi investirala tudi v vrhnja, nikakor ne nepomembna oblačila. Prehodne plašče za trenutke, ki bi spominjali na reklamni video nekaj vrstic nazaj in zimski plašč, ki bi to omogočal tudi čez zimo.

Medtem pa v realnosti… dlani so kljub skakanju po tipkovnici in intenzivni menjavi  internetnih straneh, še vedno hladne, denarnica se je vžgala in stanje na TRRju se približuje ledišču. Ja nič, maja bo vse drugače. Če druga ne, temperature zraka.

* Kolumna je bil prvotno objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

Deli Nazaj