Pisanje mu je ležalo od nekdaj. Slovenščina mu je v času šolanja odlično šla. Na Colu so imeli rokometni klub in takrat je bilo treba ob koncu sezone pripraviti opisno poročilo na občnem zboru, reportažo o uspešnosti kluba. To nalogo so enkrat zaupali Sandiju in pripravil jo je na slikovitejši način, kot so bili vajeni. To je bilo prvič, ko je pričel pisati na tak način in to mu je ustrezalo, pravi.

Naslednji korak v novinarsko smer je bil, ko je začel delati na Radiu Nova v Ajdovščini. To je bilo pred osamosvojitvijo Slovenije. Istočasno je deloval tudi na Policah kot uradni napovedovalec na ženskih in moških rokometnih tekmah. S tem se je  vpeljal v novinarsko delo na občinskem nivoju, saj je v začetku deloval bolj krajevno. Zaposlen je bil tudi na Mladinskem servisu v Ajdovščini, ki je pripadal Zvezi socialistične mladine. Tam so izdajali občinsko glasilo in bil je njegov urednik. V tej vlogi se je seznanil s tem, kako nastajajo časopisi in revije, kako se urejajo in pišejo članki.

Osamosvojitev Slovenije je med drugim s seboj prinesla to, da so se športna uredništva v več medijih začela na novo formirati in tiste, ki so imeli kakršnekoli izkušnje, so povabili k sodelovanju. Po spletu okoliščin je v začetku leta 1993 začel pisati za Primorske novice in Sportske novosti. Sprva je pisal o rokometu, kasneje tudi o nogometu. Nazadnje so ga poklicali z Radia Koper in ga poslali na prvo komentiranje tekem. Kmalu je prejel klic tudi s Televizije Koper-Capodistria.

Sandi Škvarč

Sandi pravi, da je imel srečo, da je bil ob pravem trenutku na pravem mestu. Pisanje mu je najprej predstavljalo hobi, s sodelovanjem s TV Primorko, ki se ji je pridružil leta 1996, pa so stvari postale resnejše. Spominja se, kako ga je takrat poklical Anton Vencelj, lastnik in direktor TV Primorka, in čez noč je Sandi začel voditi Športni ponedeljek. Vodil ga je do leta 2010, torej 15 let. Na Primorki je dobil mnogo raznolikih izkušenj. Delal je ogromno različnih stvari – oglašal se je s tekem, jih komentiral, po sili razmer se je naučil tudi analognega montiranja, snemanja ipd. Na TV Primorka so komentirali vse – nogometne, košarkarske, odbojkarske tekme in med drugim tudi futsal. Tako je kot napovedovalec začel v premierni sezoni slovenske malonogometne lige. Sprva je bil napovedovalec na tekmah novogoriške ekipe JDG, ki je igrala na ajdovskih Policah, ker Nova Gorica takrat ni imela primerne dvorane. Počasi je potem začel hoditi v Tolmin na tekme Puntarja.

Radio Koper je imel v tistem času tri športne oddaje – Športno sredo, Športno soboto in Športno nedeljo. Takrat je bilo tako, da so novi obrazi že v samem začetku vodili oddaje. Odprli so jim vrata studia in jih prepustili domišljiji. Danes je drugače. Novinarji morajo na nacionalnem radiu opraviti enoletno izobraževanje, preden lahko govorijo v eter. Na Val 202 je Sandi prišel leta 1998, ko je v Franciji potekalo Svetovno prvenstvo v nogometu. Televizijsko in radijsko uredništvo v Ljubljani se je takrat krepilo s kadri iz regionalnih centrov, iz Maribora in Kopra, in tako so ga poklicali z Vala 202, kar se mu je zdelo nekaj neverjetnega. »Ko poslušaš program Vala 202, ga imaš za nekaj posebnega. Potem pa sem sedel v studio postaje, ki se mi je nekdaj zdela nekaj nedosegljivega,« se spominja.

V tistem času je deloval kot honorarni sodelavec. Če ga je nekdo nekam povabil, je delo sprejel. Določeno obdobje je pisal tudi za hrvaški športni časnik Sportske novosti. Tam so tekste v tistem času narekovali kar po telefonu. »Poklical si, povedal svojo telefonsko številko tajnici in potem te je stenografka poklicala nazaj in začel si narekovati tekst. Včasih si se imel čas na kratko pripraviti, včasih pa si si tekst ali poročilo s tekme izmišljeval kar sproti in ga narekoval.« S tem se je naučil v kratkem času povedati veliko in v glavi oblikovati zaključeno besedilo. Zanimivo je bilo, da novinarji niso imeli časa oblikovati teksta prej – kar si narekoval, je oseba na drugi strani tipkala in časopis je šel kmalu v tisk. Teksti se niso kaj dosti popravljali. Kljub temu so bili časopisi pomembnejši v tistem času. RTV Slovenija je prenašala eno tekmo na krog, za informacije z ostalih tekem je obstajal časopis.

Sandi se spominja svoje prve tekme na Radiu Koper. Primorje je igralo prvo tekmo po tem, ko so se uvrstili v prvo ligo v sezoni 1993/1994 poleti v Celju. Odšel je tja in s tribune po telefonu, ki so si ga delili vsi novinarji, poklical v redakcijo. »Napovedovalec me je kar naenkrat najavil: 'Pojdimo v Celje, na tekmo Celje – Primorje, kjer je Sandi Škvarč.' Jaz pa v šok. Mislil sem, da me bo napovedovalec, kot je bilo prej dogovorjeno, nekaj vprašal. Takrat nisem imel pojma, kako izgleda oglašanje. Po nekaj sekundah tišine sem začel kar nekaj govoriti.« Ta izkušnja ga je naučila, da si je kasneje vedno napisal alineje: Kje se nahaja, kdo igra, kateri krog je, kakšno je vreme, kdo manjka ipd. Po enem letu mu seveda tega ni bilo treba zapisovati, saj je imel vse v glavi. Učili so se na napakah, pravi.

Novinarstvo mu je omogočilo tudi potovanje po svetu. Tako je prvič s Primorjem odšel na evropsko tekmo v Luksemburg. Po uvrstitvi v naslednji krog pa še v Stockholm. Z ajdovskimi rokometašicami je odšel na gostovanje v Valencio. Potovanje je zaradi slabih povezav v tistem času trajalo kar 5 dni. Veliko je potoval tudi z novogoriškimi nogometaši in odbojkarji in odbojkarji iz Kanala. Ogromno časa v tujini je preživel kot poročevalec s tekem dvoranskega nogometa. V tem športu se je tudi našel in je eden vodilnih novinarjev na tem področju. Od leta 2010 je bil na vseh evropskih prvenstvih in od takrat tudi podrobneje spremlja dogajanje v futsalu.

Spominja se začetkov ajdovskega malonogometnega kluba Kix. Po uvrstitvi v prvo ligo je namreč v ekipi igralo nekaj igralcev, katerih osnovni šport je bil rokomet. Tako so s svojo neklasično igro marsikateremu nasprotniku povzročali težave. Po tem, ko so ekipe prepoznale njihov način igre, so imeli sami nemalo težav. V začetku je vladala evforija in velikokrat so čustva premagala razum. Tako so se igralci zapletali v spore s sodniki. »Kixi so igrali s Puntarjem in jaz sem se – ne kriv ne dolžen – ko sem čakal na izjave po tekmi, znašel sredi pretepa z igralci,« je bil eden izmed Sandijevih spominov o tem, kakšna atmosfera je vladala na ajdovskih Policah na tekmah Kixov.

Z ajdovskimi rokometaši je v tekmi za obstanek pred kasnejšim izpadom iz prve lige gostoval v Trebnjem. Takrat so se tri ekipe borile za obstanek. Poleg omenjenih tudi klub iz ljubljanskega Kodeljevega. Ko je enkrat prišel v dvorano na prostor za novinarje, si je pripravil telefon za oglašanje s tekme za Radio Koper. Do njega je pristopil nekdo iz domačega kluba in ga vprašal, kaj tam počne. »Za Radio Koper se oglašam.« Sogovornik mu ni verjel in ga označil za 'Primorca, polnega fint' in 'špijuna', ki naj bi javljal rezultat v Ljubljano. Sandi je odšel do delegata srečanja, da mu razloži nastalo situacijo. Po dogovoru so zraven njega postavili varnostnika, ki je pozorno poslušal, kaj poroča po telefonu.

Stacionarni telefoni so novinarjem povzročali nemalo težav. Ko so v Slovenijo prišli prvi GSM telefoni, so se stvari drastično spremenile. Potem so prišli ''benefoni'', ki so oddajali veliko energije in njihove baterije so se hitro praznile. Slušalka je bila med oglašanjem zelo vroča. Tudi starejši carry phone se je močno segreval. Imel je anteno in baterijo, ki je brez elektrike zdržala približno 5 minut. Za tem so v uporabo prišli prvi reportofoni, ki so še vedno delali po telefonu. Kasneje so novinarji začeli uporabljati ISDN tehnologijo, ki je oglašanje olajšala.

Sandi Škvarč

V Sandijevih začetkih je javljanje potekalo izključno po stacionarnem telefonu. Tako so vse ekipe prve nogometne lige morale na reporterskem mestu zagotoviti en stacionarni telefon, da so se novinarji lahko oglašali s tekem. Sandi se je enkrat pripravljal na javljanje s tekme Primorja v Beltincih. V kadru za tekmo zaradi rumenih kartonov ni bilo Trivka Lučića. Med ogrevanjem obeh ekip je Sandi opazil nenavaden prizor. »Gledam po tribuni, vidim Trivka, kako se na prostoru za novinarje pogovarja po telefonu z nogami na mizi.« Ko  ga je kasneje srečal, ga je vprašal, kaj je počel na tribuni. »Nič posebnega,« mu je odvrnil Lučić, »klical sem prijatelja v Ameriko.« Lahko si le predstavljamo, kolikšen je bil takrat znesek tega telefonskega klica.

Na to tekmo, tako kot na ostale tekme v Prekmurju in Mariboru, je Sandi letel z letalom iz Ajdovščine. Velikokrat so šli igralci na pot dan prej in Sandi je prišel z letalom na dan tekme. Z letalom je potovanje skrajšal na eno uro. Letalec je od leta 1980, od takrat ima jadralno licenco in od osamosvojitve tudi motorno. Takrat je potreboval daljše polete, ker je nabiral ure, in v Mursko Soboto je letel s sopotnikom, ki je potem letalo takoj vrnil v Ajdovščino, ker se Sandiju zaradi opravkov po tekmi ne bi uspelo vrniti pred temo. Po prihodu na letališče ga je nekdo čakal in ga pred začetkom tekme z avtom peljal na stadion.

Poklic reporterja in športnega novinarja prinese s seboj tudi nenavaden delovni teden. Od leta 1993 ima otroke in spominja se, da je bil vse nedelje na terenu. Tako so z družino nedeljske izlete opravili kar med tednom, saj so bile nedelje namenjene nogometu. Zdaj se je že toliko navadil na nestalen urnik dela, da mu je preživljanje časa v nedeljo doma nekaj nenavadnega. Kot je nam nenavadno, da že deset let ponedeljkove večere preživljamo brez Športnega ponedeljka.

* Članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj