Dom starejših občanov Ajdovščina je vse do decembra lanskega leta uspešno kljuboval okužbi. Kako vam je to uspevalo?

Tanja: Veliko zaslug za uspešen boj z okužbami v prvem valu pripisujemo temu, da se je dom že zelo zgodaj, pred samim začetkom epidemije, zaprl za obiskovalce. Prestrašile so nas novice iz Italije, ki se je takrat soočala s hudimi težavami. Poleg tega smo dosledno upoštevali navodila Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter vseh pristojnih inštitucij. Vse od razglasitve epidemije smo si zaposleni  merili  telesno temperaturo, spremljali zdravstveno stanje stanovalcev in zaposlenih, upoštevali varnostne ukrepe ob vstopu zunanjih v naše prostore in skladno s priporočili tudi ukrepali. Posebej smo bili previdni pri zaposlenih in jih ob morebitnih znakih raje pustili doma kak dan ali dva več, da se nismo po nepotrebnem izpostavljali okužbi. Velika prednost je bila tudi ta, da smo nemudoma prenehali z vsemi aktivnostmi, ki so bile vezane na sodelovanje zunanjih izvajalcev, tako rekoč smo ustvarili mehurček, ki smo ga vestno negovali. Imeli pa smo tudi neizmerno srečo, da smo prvi val prebrodili v razmeroma zdravem okolju. Praktično so se okužbe na našem območju pojavljale v zanemarljivih številkah. Morda ni odveč izpostaviti dejstva, da je ena od največjih nevarnosti za vdor okužbe prav pogosta pojavnost v asimptomatski obliki. S to težavo smo se s srečali tudi mi pri pojavu prve okužbe pri stanovalcih.

Lilijana: Ključno je bilo prav to, da smo ob vsakršnem sumu na okužbo pri zaposlenih ali pri članih njihovega gospodinjstva dosledno postopali, in sicer da do razjasnitve suma na okužbo ostajajo izločeni iz delovnega procesa, prav tako so bili  stanovalci ob vsakem najmanjšem sumu na morebitno okužbo  nameščeni v sivo cono in bili testirani.

Omenili ste, da ste dom že zgodaj zaprli za obiske. Kako so to sprejeli stanovalci, pa tudi njihovi svojci?

Tanja: Pristopali smo z razumnimi odločitvami in vedno imeli v mislih zaščito pred okužbo tako stanovalcev kot zaposlenih. Navkljub splošni prepovedi obiskov so ves čas obstajale izjeme, ki so pod posebnimi pogoji dovoljevale obisk svojca. Obiski so bili mogoči na podlagi predhodno pridobljenega soglasja domskega zdravnika v primerih večjega poslabšanja zdravstvenega stanja, poslavljanja stanovalca ali pa v primerih, ko je bila navezanost na svojce s strani stanovalca tako močna, da je to imelo večje posledice tudi na njihovem zdravstvenem stanju. Bilo je tudi obdobje, ko so bili obiski dovoljeni samo pod tako imenovanimi posebnimi pogoji –  brez možnosti telesnega stika, preko  pregrade iz pleksi stekla, ob fizični razdalji in z zaščitno opremo ali le na prostem. Obiski so se lahko odvijali na podlagi predhodnih najav v točno določenih terminih, kar je od vseh nas – stanovalcev, svojcev in zaposlenih –  zahtevalo veliko razumevanja, strpnosti in dodatnega dela. Cilj je bil vedno le eden – v trenutno danih pogojih ponuditi in narediti največ kar lahko. Ves čas smo imeli tudi možnost telefonskih klicev, vklopili smo se v akcijo Telekoma in dobili več pametnih telefonov. Stanovalci so z velikim razumevanjem, pa tudi veliko mero iznajdljivosti dobro sprejeli sodobni način komuniciranja. Koordinacijo  stikov, pa naj so bili ti v obliki obiskov ali pa preko uporabe sodobne tehnologije, je vodila socialna služba, v njihovo izvedbo pa so bile vključene receptorke, strokovne delavke, delovni inštruktorji, javni delavki in zdravstveno negovalno osebje. Z razumevanjem so na naše zmožnosti dovoljevanja obiskov in odzivnosti gledali tudi svojci.

Lilijana: Posebno specifiko so predstavljali stiki s svojci pri osebah z demenco in sorodnimi stanji. Zaradi narave njihove bolezni je sposobnost dojemanja in razumevanja sprememb drugačna. Kljub vsemu, pa jim je bilo na ta način omogočeno vsaj videti  znan obraz, slišati glas njim drage osebe.

Z organizacijskega vidika je bilo spopadanje z vdorom okužbe, pa tudi kasnejšo eksponentno rastjo, zagotovo velik izziv. Kako je potekalo?

Tanja: Obdobje je bilo za zaposlene od konca decembra pa tja do 5. februarja zelo težavno, postavljeni smo bili pred številne preizkušnje.  Velik izziv je bil pravzaprav prilagoditi vse segmente delovanja, in ne zgolj zdravstvene oskrbe, novim – izrednim razmeram. Gibanje stanovalcev je bilo omejeno na oddelek oziroma celo samo na sobo, hrana se je stanovalcem pri vseh obrokih dostavljala v sobe, predhodno porcionirana v nepovratno embalažo, poostreno je bilo razkuževanje, delo je potekalo v zaščitni opremi najvišje stopnje, spremenila se je časovna organizacija dela … Povsod so se pojavljale povečane potrebe po paru dodanih rok, veliko izzivov in vprašanj je sproti privrelo na dan. Organizacijsko je bil to zelo velik zalogaj, ki nam ga je še dodatno otežilo zbolevanje osebja. Čez noč smo praktično ostali brez kadra. Zlasti se je osip kadra zaradi zbolevanja poznal na področju zdravstvene nege in pa oskrbe, sledila je kuhinja, področje čiščenja, pralnice.  Potrebni so bili hitri, ažurni odzivi na trenutne situacije.

Lilijana: Organizacija dela se je korenito spremenila. Delo na področju zdravstvene nege in oskrbe je potekalo v obliki celodnevnega dela. Zaposleni so delali tudi po več dni skupaj v celodnevnih izmenah. Zagotovo je prišla vsaka prostovoljna pomoč še kako prav.  Skupno smo imeli med zaposlenimi kar 49 okužb ter 4 med tistimi, ki so nam prišli nudit pomoč od zunaj. Skupno je bilo okuženih tudi 135 stanovalcev. Polovica zaposlenih je bila odsotnih prav na področju zdravstvene nege, oskrbe in kuhinje.  Delo smo bili prisiljeni organizirati sproti in se prilagajati stanju med stanovalci in med zaposlenimi. Urnike smo zato pripravljali dnevno, vsak večer za naslednji dan. V ta sistem dela je bila vključena tudi vsa zunanja pomoč brez katere zagotovo ne bi zmogli stanovalcem zagotavljati potrebne nege in oskrbe. So pa vsi zaposleni izkazali izredno pripravljenost in požrtvovalno držo in poskrbeli, da so stanovalcem po najboljših močeh olajšali to težko obdobje.

Kdo vse vam je priskočil na pomoč, ko ste ugotovili, da sami ne boste zmogli?

Tanja: Že v sklopu načrtovanja dela ob prvem valu epidemije smo v okviru pristojnosti, ki jih imamo na svojih delovnih mestih, določili, katere naloge bo poleg svojih rednih delovnih obveznosti pokrival posamezni član tima (notranje obveščanje, obveščanje javnosti, svojcev, sodelovanje s strokovnimi zdravstvenimi službami, regijsko koordinatorko, epidemiologom, ZD Ajdovščina, štabom CZ, občino …). Ena od mojih dodatnih nalog je bila tudi skrb za pokrivanje kadrovske vrzeli. Odsotnost zaposlenih smo dnevno spremljali in skladno s tem so potekali tudi dogovori glede zunanje kadrovske pomoči. Samo razporejanje oziroma vključevanje zunanjega kadra v delovni proces pa je nato glede na potrebe opravljala sodelavka Lilijana. Lahko rečem, da so tako rekoč vsi klici, vezani na kadrovsko pomoč, naleteli na pozitiven odziv. Kadrovsko pomoč smo prejeli  iz  ZD Ajdovščina, Lekarne Ajdovščina, OORK Ajdovščina, CZ Ajdovščina, Doma upokojencev Nova Gorica, Doma upokojencev Sežane, Doma starejših Logatec, Obalnega doma upokojencev  Koper, Dom upokojencev Gradišče, odzvali so se dijaki četrtega letnika smeri zdravstveni tehnik iz Postojne, študentje s področja zdravstvene nege, upokojena sodelavka. O tem, kako dragocena in potrebna je bila njihova pomoč pove podatek, da so skupno opravili kar 3.846 ur dela. Največji delež ur so opravili dijaki iz Postojne, vsi ostali pa skladno z možnostmi njihovega primarnega delovnega okolja.

Lilijana: Naš dom je bil glede na veliko število okuženih stanovalcev kar precej časa v celoti razglašen za rdečo cono, zato je bilo potrebno ob vključevanju zunanjega kadra v delo najprej poskrbeti za njihovo varnost. Uporabljati je bilo potrebno osebno varovalno opremo najvišje stopnje, upoštevati protokole rokovanja z opremo, skrbeti za razkuževanje … Marsikdo se s tovrstnimi situacijami doslej še ni srečal. Veliko ur dela je bilo vloženega tudi v to. Pri domačem kadru so se ta usposabljanja odvijala vse od prvega vala naprej, pri zunanjem kadru pa pred vstopom v naš delovni proces. To nalogo so poleg ostalih del opravljale naše diplomirane medicinske sestre. Ves čas so tudi skrbele, da se je delo odvijalo skladno s strokovnimi smernicami. Pri  delu v tako krizni situaciji je poleg števila ljudi pomembno tudi, kako se ti med seboj ujamejo, kako hitro osvojijo osnovne postopke dela.  Vsem na tem mestu izrekam veliko zahvalo, tako zaposlenim kot vsem drugim, ki so svoje delo v danih razmerah opravili vestno in nadvse predano.

Kdaj vam je bilo najtežje in kaj je bilo tisto, kar vam je najbolj pripomoglo, da ste iz krize izšli kot zmagovalci?

Tanja: Celotno obdobje je bilo precej težko, najtežje pa je bilo, ko je število okuženih med stanovalci začelo bliskovito naraščati, navkljub vsemu trudu, ki ga je celoten kolektiv vlagal v zajezitev širjenja okužbe. Naslednje težke trenutke je prineslo dejstvo, da je okužba močno posegla tudi med zaposlene, in s tem povezana skrb in strah, kako bomo lahko poskrbeli za naše stanovalce, kakšni bodo poteki bolezni. Izkušnje domov, ki so se pred nami znašli v podobni situaciji namreč niso bile ravno spodbudne. Zagotovo nam ni bilo lahko tudi ob novici, da se je kdo od naših stanovalcev poslovil. K sreči se s tem nismo pogosto srečali. Globoko v sebi sem se na trenutke spraševala, kaj bi osebno in kot kolektiv morda lahko naredili drugače in ali je v danih razmerah sploh mogoče narediti kaj drugače? Z medsebojno pomočjo, sodelovanjem in solidarnostjo smo zagotovo premagali marsikatero oviro in s tem kot posamezniki in kot kolektiv bili v danih razmerah uspešni. Žal pa nismo imeli možnosti vplivati oziroma zagotoviti takšne prostorske pogoje, ki bi omogočali učinkovitejše omejevanje okužbe. K sreči smo se sorazmerno hitro začeli srečevati tudi z dobrimi novicami o prvih ozdravelih, pa o zunanji kadrovski pomoči, lažjih potekih bolezni … Vse to pomaga, da lažje zadihaš, da je luč na koncu tunela vedno bolj svetla, da najdeš moč in greš naprej.

Koliko je bilo težjih oblik bolezni, kako so jo odnesli stanovalci?

Lilijana: Ocenjujemo, da je potek bolezni potekal v blažji obliki, kar je verjetno tudi posledica cepiva, ki so ga stanovalci prejeli en dan pred pojavom prve okužbe. V primerjavi z drugimi domovi smo imeli bistveno manj hospitalizacij pa tudi smrti. Težjih potekov bolezni smo imeli pri 12 stanovalcih, od katerih so se nekateri žal tudi poslovili.  

Tanja: Res je, da smo v času aktivne prisotnosti okužbe imeli manjši delež težjih potekov bolezni, vendar pa moramo vedeti, da se covid-19 ne konča z dnem, ko se zapre rdeča cona. Iz dosedanjih izkušenj lahko rečem, da gre za zahrbtno bolezen, ki svoje zobe večkrat pokaže tudi takrat, ko je uradno že odšla. Zato si bomo celostno sliko lahko ustvarili šele čez čas.

Kakšno je stanje sedaj v domu, je še čutiti negotovost? So oskrbovanci  v dobrem stanju?

Tanja: Od 5. februarja dalje med stanovalci in zaposlenimi nimamo prisotne okužbe. Še naprej izvajamo vse preventivne in zaščitne ukrepe, življenje in delo se je v okviru veljavnih ukrepov in priporočil vrnilo v t. i. normalo. Zagotovo je obdobje iz začetka leta pustilo sledi tako pri stanovalcih kot pri zaposlenih, vsem je skupna želja, da se okužba ne ponovi. Opaziti je tudi razliko, kako so stanovalci sprejemali ukrepe za zaščito v prvem in kako v drugem valu. Če smo v prvem valu občasno naleteli na negodovanje, je v drugem valu prevladovala skrb za varnost. Omeniti velja, da se je v obdobju drugega vala okrepila kadrovska zasedba na področju socialne oskrbe z namenom, da se nekoliko ublažijo posledice, ki jih prinašajo razne omejitve na področju osebnih stikov. To nedvomno  pripomore k ohranjanju boljše psihofizične kondicije stanovalcev.

Lilijana: Je pa tudi res, da sta bolezen in način življenja v zadnjem letu vplivala na splošni upad fizične kondicije stanovalcev in posledično na njihovo zdravstveno stanje. Trenutno zato strokovni delavki na področju delovne in fizioterapije največ aktivnosti usmerjata v izboljševanje fizičnih sposobnosti stanovalcev. Velik poudarek se daje tudi gibanju na svežem zraku, zato obiskovalce spodbujamo, da v kolikor vreme dopušča, čas obiskov preživijo na prostem.

Za konec še, kaj sporočate iz doma, v katerem sedaj na srečo vlada vzpodbudno stanje?  

Lilijana: Zahvaljujem se vsem zaposlenim in vsem, ki so nam v tem obdobju  priskočili na pomoč.

Tanja: Pridružila bi se zahvali sodelavke,  dodala pa bi še zahvalo lokalni skupnosti, županu, občinskemu štabu Civilne zaščite, vodstvu ZD Ajdovščina. Tako v prvem kot v drugem valu so nam nudili vso potrebno pomoč, v materialnem, strokovnem in organizacijskem smislu, kot tudi v tistem povsem človeškem smislu, ki ti ga daje zavedanje, da se nanje vedno lahko zaneseš. Zahvala pa gre tudi vsem stanovalcem in svojcem za razumevanje ob sprejemanju sprememb, ki jih je v obliki ukrepov in omejitev v naša življenja prinesel covid-19. Prav tako pa bi se želela zahvaliti tudi vsem, ki ste nam z besedami spodbude in dejanji pozornosti polepšali marsikateri dan.

Hvala.

* Intervju je bil prvotno objavljen v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

Deli Nazaj