Včasih je v filmu prizor, ko le miza loči osebo 1 in osebo 2 pred tem, da se končno zbližata in objameta, ali pa pred tem, da se pobijeta med seboj. Zato si kasneje rečeta, še dobro, da je bila med nama miza. Vsak teden je v Sloveniji prizor, ko smo si naši in vaši tik pred tem, da se končno zbližamo, ali pa tik pred tem, da se pobijemo med seboj.  Še dobro, da je miza med nami. Največkrat kar nova, iz studia Odmevov. Včasih se zgodi, da se Novaković v kazenskem prostoru gostov otrese branilca in doseže zlata vreden gol, ki poenoti nacijo. Ali pa madžarski premier Viktor Orban ukaže postavitev ograje ob srbski meji in se vsi skupaj zgražamo nad nehumanostjo vzhodnih sosedov. Takrat nam je miza v napoto, najraje bi se objeli od sreče, vedoč, da smo eno. Včasih se zgodi, da se Novaković v kazenskem prostoru gostov ne otrese branilca, in včasih se zgodi, da slovenski vojaki postavljajo ograjo vzdolž meje s Hrvaško. Takrat hvala našemu in vašemu Bogu, da je miza med nami. Pomen mize je torej kar pomemben element v našem in vašem prijateljstvu. Ali sovraštvu.

Do copy paste referenduma izpred treh let, manjka še deset dni. Torej še deset dni mize je med nami. Z lahkoto bi televizijski programi predvajali ponovitve soočenj iz leta 2012, še opazili ne bi. Ne naši ne vaši. Škoda denarja za nove epizode. Naši so za in vaši so tudi nekako za. Vsi smo za otroke. Le vsi za iste nismo. Ne pomnim, da bi naši kdaj zmagali na referendumu. Morda osamosvojitvenega, pa še tistega samo zaradi pomoči osamosvojiteljev. Zato bo Božič tokrat res lep, sploh če bo bel. 

Na srečo so vsaj tehnične ovire na naših mejah streznile begunce Bližnjega vzhoda, da so obupali nad potjo v Nemčijo. Naša ograja je neprebojna. Tistih 4628, ki jih še vedno pride vsak dan na železniško postajo v Šentilj, pa ne igra vloge. Ker to niso tisti, ki so čez koruzna polja Rigoncev marširali proti Angeli Merkel in sejali strah. Referendumski strah torej ne bo pomešan z begunskim strahom. Si predstavljate še dve begunki, lezbijki, v burkah, ki spotoma pridejo na Center za socialno delo, ker bi želele posvojiti slovenskega otroka.

Strah nas je za otroke istospolnih parov. Ker da take otroke bodo v šolah sovrstniki raztrgali, jih izobčili. To je strah nas staršev, staršev teh istih otrok, ki bodo ubogega otroka, ki sta ga posvojili dve ljubeči materi, raztrgali in izobčili, ker jih mi nismo naučili drugače. Ni nas strah vzgojiti takšnih otrok, ki ne spoštujejo in predvsem razumejo drugačnosti pri soljudeh. Niti nas ni strah, da vzgajamo otroke, ki jih je in bo vsega strah. Strah nas je, da bodo naši in vaši sinovi pred svojimi ljubkimi izvoljenkami, šli na kolena s prstanom in jih vprašali, ali bi ti postala moja oseba 2 namesto moja žena. Strah nas je, da bomo 8. marca odslej praznovali Dan random osebe 1 ali pa Dan random osebe 2. Glede na vse močnejši vpliv žensk v družbi je sicer precej verjetno, da bodo moški v tem avantgardnem odnosu postali kmalu oseba 2. Ni pa nas strah, da bodo naši in vaši sinovi šli na kolena na Dunaju, v Parizu, New Yorku ali Palmanovi, ker kdo pa sploh še ostane v Sloveniji razen par Romunov na avtocestnih postajališčih. Celo od vseh 300k beguncev, ki so letos šli čez naš podalpski raj na Zemlji, si nihče ni zaželel življenja v tem neokrnjenem kotičku sveta. Strah nas je tretje svetovne vojne, mi pa še druge nismo končali. Včasih dobi človek občutek, da nas je strah, da nas ne bi bilo vsaj nečesa strah. Strah je nova črna. Če te ni strah, te ni. Mnogo bolj všeč so mi bile naše none in nonoti. Njihova črna je bila svoboda, svoboda je bila in. Po dolgih letih strahu.

V prvem javno predvajanem filmu je bil prizor, ko je kader prikazoval približujočo se parno lokomotivo z veliko hitrostjo. Gledalci so v paniki vstali s svojih stolov in zbežali iz dvorane. Niti mize ni bilo, ki bi jim morda ponudila trezen razmislek. S časom smo se ljudje vendarle navadili na film, ga sprejeli za svojega in danes čakamo v vrsti, da vidimo, v kakšnem odtenku sive si bo Jamie Dornan vzel Dakoto Johnson. Dakota Johnson je med drugim hči Dona Johnsona in Melanie Griffith. Torej se Dakota niti rodila ne bi, če se prvi filmski gledalci ne bi otresli strahov. Dvajsetega decembra bo v slovenskih kinodvoranah nov prizor s parno lokomotivo. Mogoče bi pa tokrat za spremembo ostali na svojih stolih in ne zbežali iz dvorane. Ker tudi v tej zgodbi se bo nekoč rodila Dakota. Svet gre vedno naprej in ne obsedi na stopnicah. Tudi tehnične ovire bodo nekoč postale preteklost. Ko bomo večkrat skupaj Za in manjkrat Proti, miza ne bo več potrebna.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj