Ko sem bila mlajša, sem med vožnjo v avtomobilu vedno zaspala. Meditacija posebne sorte. Ne spomnim se ali je bil Cres ali kakšna druga priljubljena počitniška destinacija v bivši jugi, ki jo je krila ali mamina ali atova firma. Vsak večer, ko se je stemnilo, me je ata z avtom zapeljal po turističnem kraju. Med opazovanjem ljudi, obcestnih svetilk in zvoku škržatov, me je počasi vzelo. Vsak večer.

In potem sem odrasla. In začela skrbeti.

Vmes sem našla fanta, s katerim si danes delim večino cestnih avantur. Od koncertov na Krasu nekje v vukojebinah do voženj na morje. Dogodivščine, smeh, živčnosti, trme, prepiri, tišina, petje in ples. In, te dni, prazniki, prijatelji, družina plus vse prej našteto.

Rahel dež, ki to skoraj ni, pršenje, ki ravno dovolj zmoči cesto, da se le-ta lesketa v soju luči. Meglice z leve in desne, dvignjene ravno toliko, da pričarajo mističnost in čarobnost. The Killers na radiu, glasba študentskih let in zabav in traparij. Človek bi rekel, skoraj filmsko. Moment za ga uživat. Podoživeti, ujeti in shraniti kot spomin.

“Dej se mal sprosti, kaj se lepiš na šipo, ne voziš ti. Uživaj.”

Da je delo kopilota resna stvar, o tem ni debate. Ampak zadel me pa je. Dokler ni rekel na glas, nisem videla. Da počnem točno to, da ne spustim vajeti iz rok, da želim kontrolo. Nad vožnjo, nad lisicami ob cesti, nad ravno dovolj mokro cesto in meglicami malo nad njo. Nad življenjem. Pa sem, kot pri jogi vedno težim, sprostila ramena, telo spustila nižje v sedež, razkomotila noge, se nasmehnila in pogled premaknila v desno. Ne več na cesto, ampak na desno, v okolico, v meglice in gozd.

Zaspala sicer nisem, sem pa po dolgem času pustila poti, od štarta do cilja, da se odvija kot se ima za odviti. Poslušala sem glasbo, odplavala v mislih in fantazijah. Z njegovo roko na mojem kolenu sva prišla domov. Prišla sva domov kljub temu da nisem imela vsega pod kontrolo. Kljub temu da sem prepustila vajeti in spustila varovala. Kljub temu da nisem skrbela, ampak sem se sprostila in uživala. Prišla sva domov.

Čeprav nisem skrbela.

A little birdie whispered in my ear you’ve been cooking up a world of fear pravijo The Killers v enemu od komadov. Če pomislim, njihov koncert na ljubljanskem hipodromu leta 2009 je bil eden redkih koncertov, ki mi je v spominu ostal kot nor in divji in razposajen. Neobremenjen. Ker sem bila neobremenjena jaz. Takrat benda nisem zares poznala. Dva, tri komade mogoče. Karte smo dobili tik pred zdajci (Anja, če bereš, hvala), če jih ne bi pa pač ne bi šli. V študentu smo še nekaj spili in se počasi odpravili. Dež je padal, zato sem se odločila obuti črne allstarke. Da ne bom blatna. In na hipodromu žur do amena. Ki se je potem zavlekel še v after in par res neprecenljivih in krasnih spominov na igriva dvajseta.

Krasno je bilo. Ker nisem skrbela.

Koncertov je bilo ogromno, ampak, ko pomislim na koncerte, ki sem jih doživela, se mi v spomin vedno prikradejo najprej The Killers. Brez pričakovanj, sproščeno in neobremenjeno. Brez teže in brez drame. Brez skrbi. Prepuščena poti in občutkom, ne pa cilju in pričakovanjem. Ne samo s pogledom naprej, ampak tudi s pogledom v levo in desno.

Brez cooking up a world of fear, kot to rada počnem zdaj.

Ker s skrbmi, nenehno kontrolo in držanjem vajeti, zamujam izkušnje. Spregledam okolico in uničujem doživetja. Zato ne zaspim več v avtu, zato ne doživim več koncerta. Ker s skrbmi kuham svet strahov in ne uživam v vožnji.

In zato tega ne bom počela več. Ker se želim na moji poti imeti predvsem fino. Ker želim uživati v vožnji skozi življenje.

Nikoli nisem marala novoletnih zaobljub ali pregledov iztekajočega leta. Ni globlje filozofije, pač ne maram jih. Vendar, če kaj želim za naprej, sebi in drugim in tebi, je uživanje v vožnji. Sproščena ramena, nasmeh na obrazu. Traparije, igrivosti, meglice malo nad tlemi in več pogledov v levo in desno.

In, če že imamo kaj za skuhati, naj bo to kakšna neumnost, ki nam bo pričarala nasmešek na obraz.

Naj bo to za letos to. Se beremo v 2018!

When your hopes and dreams lose the will to go, joy ride. Reaching for the light, more than we can win. And something in the distance, a glorious existence. A simple celebration. A place you never went before …

Medeja

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

Deli Nazaj