Državnozborske volitve se hitro približujejo, SDS pa krepi svojo prednost pred zasledovalci. Čeprav je to čisto pričakovano glede na razmere na političnem parketu pa nekateri menijo, da gre le za manipulacije ustvarjalcev javnega mnenja, ki namesto da bi le to merili, skušajo doseči anti Janša učinek. Na kratko, s tem, ko SDS-u pripisujejo prvo mesto, naj bi mobilizirali velik del volilnega telesa, naj se poda na volitve in glasuje proti Janezu Janši. Takšna argumentacija je seveda smešna.

Osnove niso tako zapletene. V Sloveniji na državnozborskih volitvah voli vedno manj ljudi. Večina teh je že ves čas ali opredeljenih, ali je trdno zasidrana v enem izmed večjih blokov. Tako na desnici prihaja do prehajanja podpore med SDS, NSi, SLS, Združeno desnico in tako naprej, na levici podobno med SD, SMC, LMŠ, Levico… Tako lahko enostavno pojasnimo krepitev SDS in vedno manjše možnosti njihovih konkurentov na desnici, morebiti celo presenetljivo slabo podporo NSi (čeprav imam o tem rahle dvome – skoraj prepričan sem, da bodo dosegli nad 7%). Ni kriva zamenjava Ljudmile Novak z Matejem Toninom, ampak preprosto, da volivci desnice menijo, da je SDS najbolj sposobna zmagati volitve. Zelo mogoče je celo, da večine niti ne zanimajo podrobnosti programov, ampak bolj kot ne le vodilni obrazi in preprosta sporočila, ki si jih lahko zapomnijo. Kaj ti potem pomaga najboljši gospodarski program, če lahko strašiš z begunci, recimo.

Na drugi strani je na levici malo bolj zapleteno. Ker nobena stranka ne prevladuje, kot se je to zgodilo z instant stranko Mira Cerarja, je podpora bolj razbita, a jasno je, da skupaj presegajo SDS, s katero sodelovanje vsi po vrsti zavračajo in je zato pričakovati, da bodo sami sestavili novo vladajočo koalicijo. Pri tem bo seveda še kako pomembno, kdo bo na koncu drugi. Kakor se je na grd način pred leti naučil Zoran Janković, v politiki je pač treba znati šteti.

Ob že opredeljenih volivcih obstaja še pomemben bazen tistih, ki se bodo volitev udeleželili, a še ne vedo natančno, koga bodo podprli. Govorimo o okoli 25%. Tu je verjetno poglavitni problem merilcev javnega mnenja. Kdo namreč ve, kaj bo te ljudi prepričalo, da podprejo to ali ono stranko. Do odločitev lahko pride celo v zadnjem hipu, tako da premika javnomnenjske ankete ne morejo zaznati in potem pride do presenečenj. Toda, zavedati se moramo, da so ta presenečenja omejena. Govorimo o nekaj odstotkih sem ali tja, ki si jih lahko izbori kandidat z dobrim nastopom v zadnjem soočenju, recimo, kakor se je to zgodilo z Luko Mescem pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami. Tudi, če je 25% veliko, to še ne pomeni, da bodo vsi šli k eni stranki. Tudi ti že imajo svoje preference in le te so bolj kot ne porazdeljene. Zaradi tega ne moremo pričakovati, da bo recimo eksplodirala podpora Stranki novinarja Bojana Požarja, ker da bo z odličnim nastopom v soočenju pobral vse neoodločene volivce. Pomeni, da jih lahko dobi recimo ravno dovolj, da preseže parlamentarni prag.

Zavedati se moramo naslednjega. Politične stranke se pri nas borijo za vedno manjši bazen volivcev, pripravljenih iti na volitve. Zato je ključna mobilizacija baze, ne nagovor novih volivcev. Zaradi pretirano negativnega odnosa, tako v medijih kot tudi v družbi, je to težko spremeniti. Težko je nagovarjati vsega naveličane državljane, ki nikomur več ne verjamejo. Težko je tudi prodreti s programi, ko pa je jasno, da zmagujejo preprosta sporočila in da pogosto z lažjo o svojem nasprotniku lahko narediš mnogo več, kot če med soočenjem z rokava stresaš podatke. Mimogrede, na žalost so soočenja zaradi prevelike gneče večinoma takšna, da ni mogoče poglobljena debata, kar samo še krepi pomeni vodilnih obrazov, kako so ti oblečeni, kako govorijo, kako se obnašajo in nekaj populističnih puhlic, ki jih lansirajo v svet.

Padajoča udeležba na volitvah kaže na velike težave naše predstavniške demokracije. Vedno manjši odstotek trdno zasidranih volivcev in še manjši odstotek tistih, ki se odločajo zadnji hip, odloča o zmagovalcih, ogromno državljanov pa raje ostane doma. Politične stranke se temu stanju prilagajajo. Računajo, s kakšnimi potezami lahko mobilizirajo svoje preostale podpornike, kako lahko s poceni triki pridobijo kakšnega še neodločenega volivca. Trdim, da krivda ne leži le pri njih, ampak je problem tudi v medijih, ki so uspeli družbo v veliki meri ali poneumiti, ali pa z nenehnim napadanjem večini politiko priskutiti. Pomislite, kako smo soočeni z vrtiljakom napadov zdaj na ta, zdaj na oni sistem v družbi, na nenehno iskanje afer, na bojevite novinarje, ki skušajo na vsakem koraku čim bolj ponižati svoje sogovornike, še posebej, če so ti politiki. Tako pridemo do tega, da v času visoke gospodarske rasti, nizke brezposelnosti, relativne stabilnosti in velike varnosti (ne, tistih nekaj beguncev in migrantov ne predstavlja večje nevarnosti, še posebej ne za Slovenijo, ker jih večina noče ostati pri nas), državljani izrazito negativno ocenjujejo politični razred. Tako ni nič čudnega, če nekdo tako spoštovan, kot je bil Miro Cerar, v nekaj letih pade na raven ‘cmerarja’, iz katerega se večina norčuje in ki se zdaj mora boriti, da bo na volitvah dobil manj kot 10%. Podobno je od milosti padla že Alenka Bratušek, ki je bila čisto spodobna predsednica vlade, a jo je večina zasovražila, da se mora boriti za tiste bore 4%, ki ji bodo omogočili nadaljevanje politične kariere.

Seveda imajo vsi ti politiki svoje slabosti in storili so obilo napak. Toda, tako zelo slabi tudi niso, kakor tudi niso slabi rezultati razvoja naše države. Kar želim povedati je, da smo Slovenci preveč kritični, zamerljivi, pogosto pa verjamemo tudi pretiravanjem o tem, kakšna da je pri nas korupcija in koliko denarja se pokrade. Če bi temu bilo tako, bi moralo med nami živeti veliko milijonarjev, a se to nekako ne vidi. No, niti ne milijonarjev, milijarderjev. Kar seveda ni možno.

Kakšna je rešitev? Nekaj se bo moralo spremeniti. Ne le, da ne bo vsak, ki ima pet minut časa, ustanavljal stranke in potem v poplavi kandidatov ne bo mogoče soočiti njihovih programov, tudi mediji in družba bodo morali postati manj napadalni in kritični in bolj pozitivni. Ostrejši kriteriji za ustanavljanje političnih strank torej, kar seveda ni napad na demokracijo, ker bodo tisti z resnično veliko podporo to še vedno uspeli narediti, več notranje strankarske demokracije, da se bodo spopadi odvijali od znotraj in ne bo ob vsakem nesoglasju nastala že nova politična stranka. Potrebno bo bolj pozitivno poročanje medijev o stanju v državi, iskanje dobrih zgodb in ne samo ustvarjanje škandalov, s katerimi se podobno kot v kakšnem resničnostnem šovu skuša pridobiti pozornost občinstva. Tudi državljani bodo morali pri sebi premisliti, ali je v državi res vse tako zanič, ali so vsi tisti, ki ne razmišljajo isto kot oni, res vsi po vrsti nepoboljšljivi bedaki, ali je res modro ali prej boleče naivno vztrajati pri enem in istem politiku (kot pri SDS), ali pa panično iskati vedno nove rešitelje (kot na vsej levici). Malo zmernosti bi bilo dobre, ravnotežja med spoštovanjem kariernih politikov, z vsemi njihovimi prednostmi in slabosti in z nekaj svežega vetra novih obrazov.

3. junija bo bržkone zmagala SDS, a na koncu bodo novo vladajočo koalicijo sestavili drugi. Problemi naše predstavniške demokracije bodo ostali. Bil bi že čas, da jih popravimo, a da bi se to zgodilo, se bo morala spremeniti vsa družba, ne le politični razred.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu Ornik.Blog.Drugisvet.com in jo objavljamo z dovoljenjem avtorja. Vabimo vas k branju tudi ostalih prispevkov na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj