“A gre, Bojan?”, me je z gromkim glasom povprašal mojster joge, kateremu sem v upanju na malce sprostitve, prepustil nedavni ponedeljkov večer. Z rahlo bolečino v križu, potnim madežem na majici in majčkenim flekom na moški časti, sem iz sebe komajda iztisnil : “Ja, gre.” S hudomušnim nasmeškom je mojster dal vedeti, kdo je učenec in kdo je učitelj, ter se odpravil na svoj nadzorni obhod po dvorani. Nedavno je prijatelj dejal, da joga da, kolikor ti daš njej. Prisežem, da sem dal vse, zato vam tale zapis, spoštovane bralke in bralci, poklanjam iz 65-stopinjskega naklona.

Joga je ena tistih dejavnosti, do katerih imamo ljudje odnos, kot do tartufov – popolna predanost ali prav toliko popolen odklon. Sam sem si pred časom dejal, da je to nekaj, kar preprosto moram preizkusiti, saj to fleksibilno prakso obkroža toliko stereotipov, da radovednosti ni konca. Za povprečnega posameznika je namreč joga nekakšna mistična mešanica meditacije, silovitega telesnega raztezanja in Keglovih vaj. Nekateri – povsem zmotno, a bržkone željno – menijo, da je bližnja sorodnica joge Kamasutra, zato presenetljivo pokažejo interes. Hkrati ima joga znatno ženski predznak. Zato ni presenečenje, da ima vsak od nas vsaj enega prijatelja, ki se je vpisal na jogo z iskreno željo, da bi prodrl – ne v duhovne sfere, temveč v najbolj pisane pajkice. Kako se torej lotiti joge, brez da izpadeš nepoučeni f**fehtar ?

Sam sem pristopil precej direktno, ter sodelavko, ki to prakso zagovarja bolj zavzeto, kot svoje delovno mesto vprašal, če lahko pridem “probat”. Takole, na nekakšen testni prepogib, da vidim, če mi bo všeč. Poznavajoč mojo šaljivo nrav je privolila in me povezala z mojstrom B. Ne, ni bil Buda (ime mu je Blaž), dasiravno je njegova telesna konsitucija deležna podobne silhuete. Naj brez homoerotičnega (ali kakršnega koli drugega) naboja priznam, da je Blaž enkraten vodič, tudi za nepoučene. Ima vidno dovolj znanja, občutno mero avtoritete, ter primerno dozo igrivosti, da zna še tako štoraste povezati v tekočo jogiografijo. Nazazdnje, ko sem videl nekoga, da tako lahkotno obvladuje 20 žensk (in par tipov), je bilo na nekem flamenco koncertu v Cankarjevem domu. Če bi se lahko, bi se mojstru Blažu sedajle globoko priklonil.

Blaž me je sprejel s stiskom roke, katerega moč bi prej pripisal poklicnemu asfalterju avtocestnega križa, kot poduhovljenemu učitelju. Po malce diplomacije, sem skupaj z že udomačeno čredo v pajkicah odcapljal v dušni hlev, v katerem brez svečke in slike swamija ni šlo. Vsak posebej so povsem rutinirano začeli zlagati na kup, kot kaže, nujno opremo : gumijaste kvadre, deke, podolgovate blazine, penaste podlage in platnene pasove. Za trenutek sem bil prepričan, da sem zgrešil dvorano in da je seansa zadnje, preden me bojo ob neki železniški progi našli zavitega v penasto podlago, zvezanih okončin in še toplo svečko v zadnjici. A nežni toni harfe so precej začeli z glajenjem moje utrujene duše, zato se je strah poslovil hitreje od prvega prdca.

Da je slednji ušel skozi že sicer napete pajkice, ni bilo potrebno čakati dolgo – tiho a mamljivo je svojo prisotnost naznanil v pozi otroka, za katero mi niti približno ni jasno zakaj se tako imenuje. Gre namreč za svojevrsten ekvivalent muslimanskega klanjanja, a brez tepiha in z nejasno definiranimi nebesnimi smernicami. Potiskanje telesa ob tla in naprej povzroči določene pritiske, ki se jim ni moč upreti. A ker je joga pravzaprav le obsežna knjižnica neštetih različnih položajev, eksplozivnih ne primanjkuje. Nekateri namesto prebavnih motenj sprožajo mentalne. Že začetna poza – imenovna krokodil – mi ni dala miru. Ležeč na trebuhu, z rokami pod čelom, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil kako gre pravzaprav za klasično pozo za sončenje. Zmedi ni bilo konca. Ko je Blaž zaukazal kobro, sem instinktivno pogledal v mednožje in pomislil na najhujše. A kot se je sreči izkazalo, je šlo za nekaj povsem drugega.

Določene vzhodne kulture – npr. Koreja in Japonska – prisegajo na visoko stopnjo družbene in pogosto tudi fizične razdalje. Torej, da ljudje ne tiščijo eden k drugemu na javnih mestih in si dajo prostor. To je pri jogi ogromnega pomena. Tega se ni zavedal pokončni in vokalni mladenič na levi. V fazi srednje vznesenosti je namreč sprejel to preudarno odločitev, da je smiselno svoja očala odložiti v neposredno bližino mojih trdnih, a tresočih nog. Kot jogi začetnik sem imel manj ravnotežja kot Boris Jelcin v najbolj žejnih letih, zato za uvid kako se lik z receptom sprehaja do optika po novo vidno sredstvo, ni bila potrebna nirvana. K sreči je situacijo razelektril Blaž, ki je – kot pravi inštruktor – poprijel za moj bok in obvaroval denarnico zagnanega jogija na levi.

Dobra ura je minila hitreje od večnosti. Zadnjih nekaj minut smo negibno ležali, ter dihali globlje kot Ivan Zidar v svoji kisikovi komori. V glavi se mi je pisal tale epilog in iz nje so skakala eksistencialna vprašanja ? Je joga le raztezanje v pajkicah in še eden “new age” obliž za obupane ? Ali pa gre dejansko za avlo duhovnega sveta, v katerega si ne upamo stopiti ? Ali je ena ura sploh dovolj za resen odgovor ? Ena stvar drži : joga človeka umiri, mu omogoči da sledi dihanju in s tem izklopi neprestani napad na naša čutila. Že sama tišina in mir sta dovolj za preredek pogovor s samim seboj in ključno vprašanje – ali želim o sebi izvedeti več in kam nas to lahko popelje ? Vprašanje je moje. Odgovor je vaš.

Rad vas ima, Bojan Amon

* Nepozabno seanso je omogočil joga studio Sadhana pod duhovno taktirko Blaža Jarca. https://www.sadhana.si/.  

* Članek je bil prvotno objavljen na avtorjevem spletnem blogu Bizaroteka in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

Deli Nazaj