Niti dve leti ni vzdržala Šarčeva vlada. Razumem. Če imaš le trinajst poslancev in moraš sestaviti koalicijo petih strank, ki potrebuje še podporo šeste, ni enostavno. Toda, razmere v državi in v svetu so naravnost odlične. Gospodarstvo raste, brezposelnost je nizka, denarja v proračunu je toliko, da je možen celo presežek in se zadolženost države topi. V takšnih razmerah ni tako težko najti skupnega jezika,
kot v časih krize, ko denarja ni in imajo kljub temu vsi velike zahteve.

A mogoče to ni bila poteza iz obupa, ker se koalicijski partnerji neprenehoma prepirajo in ničesar več ni mogoče postoriti. Mogoče to niti ni bila posledica notranjih razprtij v LMŠ, ko sta mu odstop ponudila dva njegova ministra. Mogoče je to le preračunljiva igra predsednika vlade, ki uživa visoko podporo in se lahko nadeja tam okoli 25 poslancev po naslednjih predčasnih volitvah. Da tedaj
verjetno SMC in SAB ne bo več in da bo nova koalicija imela manj strank, je seveda še en plus zanj.

Na tej točki je nemogoče napovedati, kaj se bo zgodilo. Niti glavni deležniki te igre tega ne vedo. Eni bi šli na predčasne volitve, ker mislijo, da se jim bo to obrestovalo. Drugi vedo, da jih bodo predčasne volitve odnesle in bi raje kakšno novo koalicijo z novim predsednikom vlade, tudi če bi to pomenilo izdajo zaupanja volivcev, ki v primeru nekaterih niti približno niso hoteli sodelovanja z Janezom Janšo. A negativen odziv se da še nekako zmanjšati, če kljub sodelovanju s SDS, nekdo drug, ne Janša, postane predsednik vlade. Tonin ali Počivalšek.

Marjan Šarec bi že raje predčasne volitve. Njegova ponudba sodelovanja s SMC je razen poskusa pridobitve nekaj dodatnih kadrov, slepilni manever, ki naj tej stranki prepreči, da bi resno razmišljala o koaliciji s SDS. Zdaj, povsem politično preračunljivo je predsednik vlade potegnil modro potezo. Nekaj malega tvega, seveda, a bolj kot ne, kaže da bo na koncu izšel mnogo močnejši. Čisto mogoče, da bo spet predsednik vlade.

Za državo in državljane je malo drugače. Nisem prepričan, da bi morali nagraditi Šarčevo potezo. Kakšnega pol leta se bo politika ukvarjala sama s seboj in zdaj nam je že lahko jasno, da kakšnih večjih premikov ne bo. K sreči je stanje na večini področij tako dobro, da državljani tega ne bodo občutili. Tam, kjer je slabo, kot v primeru zdravstva in obrambe, bo na žalost slabo ostalo. Hujše je, da ne bo postavljenih prepotrebnih temeljev za naš nadaljnji razvoj. O gradnji drugega bloka jedrske elektrarne se ne bomo pogovarjali. O prenovi železnic in boljšem javnem prevozu tudi ne. S smetmi bomo še vedno imeli probleme in to vedno večje. Tega je veliko in marsikje smo že v zaostanku.

Stvar je takšna, da po predčasnih volitvah ni pričakovati posebej drugačnih razmer. Marsikaj se lahko spremeni, ampak najbolj varna napoved je ta, da bo LMŠ dobila tam okoli 25 poslancev, SMC in SAB se ne bosta uvrstili v DZ, SDS bo imel podobno kot LMŠ, na koncu bo pa Šarec sestavljal koalicijo s SD in DeSUS, ki lahko z novo predsednico, Aleksandro Pivec, kaj pridobi. Vendar, ta povezava bo skoraj zagotovo imela premalo poslancev, zaradi česar bo Šarec roko moral ponuditi še komu drugemu. S štirimi strankami pa bo na koncu le malo lažje, kot s petimi + ena. Možnosti, da bi novo koalicijo uspel sestaviti Janša, so zelo majhne, še posebej, ker se bo po poplavi sovraštva in skoraj vsakodnevnega zasmehovanja in žaljenja, marsikomu težko toliko ponižati, da bi sodeloval s SDS. Vsekakor pa večina volilnega telesa takšne poteze ne bo nagradila.

To je seveda napovedovanje na podlagi stanja, kakršno je danes. Neznank je veliko. Malo boljši nastop na predvolilnem soočenju lahko v Državni zbor izstreli novo stranko, SNS lahko za malo zgreši vstop, SLS uspe, Pirati se odrežejo bolje, kot to pričakujemo in tako dalje.

Priznam, da sem rahlo razočaran nad tem sistemom, ki se je uveljavil pri nas. Na eni strani stranka, s katero v resnici ni mogoče sodelovati in postaja vedno bolj radikalna, tako zelo, da kmalu ne bo imela več kaj iskati v družini evropskih ljudskih strank, na drugi strani razbit politični prostor, zaradi katerega nastajajo vedno nove instant stranke in je preprosto preveč samosvojih igralcev, kar otežuje vladanje. Nasprotujem večinskemu volilnemu sistemu, a vsekakor bi morali premisliti, če ne bi bilo pametno dvigniti parlamentarnega praga na 5%. Vsaj kakšno stranko manj bi potem imeli.

Mimogrede, če smo že pri volilnem sistemu. Nedopustno je, da je del volilne zakonodaje neustaven in da se tega do zdaj še ni popravilo. To bi morala vsekakor biti ena izmed prioritet. A potem, takšna je naša Slovenija.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem blogu Jinov svet in jo objavljamo z dovoljenjem avtorja. Vabimo vas k branju tudi ostalih prispevkov na omenjenem spletnem blogu.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj