Prvi razred osnovne šole sem končala, ko je Slovenija postala samostojna. Spomin je nezanesljiva priča, tako ne zmorem priklicati zadnjega šolskega dne ali slavnostne razglasitve samostojnosti, ki je gotovo žarela na domačem TV ekranu. Spomnim pa se, da nam je učiteljica, ki se ji je vsak dan na desnem stegnu razcvetel kredast bezeg, zadnje dni pouka naročala, da moramo, če slišimo sireno, v šolsko klet. Višji razredi bodo kar v copatih stekli v gozd. Še pred sireno smo ostali doma, tako je obveljalo, da se po šolskih hodnikih ne teka.

Moji sošolci in sošolke najbrž hranijo drugačne podobe istih dni, spomini pač rastejo v zgodbe, ki se razpočijo čez model izvirnika. Obdobje, ki je bilo za nekatere tragično (osamosvojitvena vojna je terjala tudi smrtne žrtve), je zame pustolovščina. Deset dni vojne, v kateri sem nekaj ur preživela v kleti, drugi dan julija pa za očetom stekla na dvorišče, da preverim, ali res obstreljujejo Boč, in potem konec. Moder jugo z mamo za volanom in posodo med očetovimi nogami pa nas je peljal na morje.

Od takrat je Zemlja že tridesetkrat obkrožila Sonce. Politiki pa so iz, pred, po in vojnih dni izpeljali svoje zgodbe. Večina se jih je razpočila v herojske. Še preden se je obrnilo tretje desetletje, so s svojimi zgodbami primerjali tudi epidemijo. Ni mi jasno, zakaj. Starejši poznamo razliko, mladim glavam primerjava ne pomeni ničesar. Šole so bile za pustolovščino ali herojstvo zaprte predolgo.

Posledic zaprtja ne bo v enem tednu izpralo morje, kažejo raziskave in izkušnje učiteljev, s katerimi se pogovarjam med snemanji prispevkov za oddajo Infodrom. Infodrom so poročila za osnovnošolce, ki jih na TV Slovenija pripravljamo že 9 let, celo osnovno šolo. Enega prvih prispevkov sem z ekipo snemala prav v Ajdovščini. Otroci so mi takrat pripovedovali, kako stečaji, ki goltajo službe staršev, vplivajo nanje. Vse, kar se dogaja, vpliva na otroke, tako z mulci tudi govorimo o vsem. Pa ne le s tistimi, ki jim sistem najbolj ustreza. Večkrat naletimo na koga, ki sicer v šoli ne blesti, a tako dobro nastopa, da ga je ali jo je treba k sodelovanju povabiti vsaj še enkrat. In ti mulci so moja motivacija, ko sem na poti iz Celja v Ljubljano zataknjena v koloni vozil.

Lani, ko je COVID-19 prvič pljusknil na območje Slovenije, pa se je prvič v vseh letih zgodilo, da nismo mogli do otrok, saj so snemalne ekipe zaradi koronavirusnih pravil dodelili le informativnim oddajam za odrasle. Infodrom (v tistem času del Izodroma) je postal odvisen od posnetkov, ki so jih poslali otroci. Samoiniciativnost in kreativnost otrok sta špricali bolj kot vsi vodometi slovenskih krožišč, kar ni navduševalo samo nas v uredništvu (večinoma smo bili prisotni urednica Tina, novinarka Mateja, grafični oblikovalec Darko in jaz), ampak tudi številne gledalce. A hkrati nas je v uredništvu vsak dan glodalo zavedanje, da so glas v oddaji, ki bi morala pripadati vsem, v danih razmerah dobili le tisti otroci, ki imajo (dovolj dober) mobilni telefon, znajo snemati in so vešči pošiljanja večjih datotek. Torej predvsem tisti, ki jih starši spodbujajo, da sodelujejo, in jim pri tem tudi pomagajo. Nič drugače ni moglo biti pri pouku na daljavo.

Otrokom, ki ne živijo v urejenih razmerah, pa je zoom pouk vzel tudi varen prostor. Vse to smo imeli v mislih, ko smo pripravljali in še pripravljamo oddajo, zato smo se res razveselili prve napovedi vračanja v šolo. Pa tudi, ker je konec lanskega maja stavek: »Punce, ne bit sitne, samo utrujene smo, ampak zdaj nas rabijo,« prevečkrat napolnil pisarno.

A tako je, če vstajaš ob 4h, si ves dan z istimi, sicer krasnimi ljudmi, in se vračaš domov zgolj zato, da spet sedeš za računalnik ali pa se zrasteš s telefonom, ker veš, da otroci potrebujejo informacije. Dobro informirane otroke je manj strah, kažejo raziskave. Po počitnicah je COVID-19 pljusknil še enkrat in šole so bile zaprte dlje, kot je bilo načrtovano. Začeli smo s spletnimi dnevnimi Infodromi. Ko noben semafor ni več utripal tako, da bi ga razumeli vsaj odrasli, pa nadaljevali s tedenskim delom. Mislili smo na otroke, ki so izgubili bližnje, številne, ki so izgubili mir, pa tudi takšne, ki so izgubili motivacijo, ker niti videoigre niso več zabavne, če jih igraš dan na dan.

Po podatkih ministrstva za izobraževanje z začetka letošnjega februarja, ko je pouk že nekaj mesecev potekal na daljavo, se je pet šol v Sloveniji znašlo v postopku. Razlog? Ker so bili v prostorih šole učenci. Da drugače ne bo šlo, so mi med snemanji zaposleni v šolstvu večkrat namignili. Šola ni le prostor izobraževanja, zaposleni so otroke dolžni zaščititi in jih potolažiti, kot smo jih mi dolžni informirati, pomiriti in razvedriti. Še nikoli prej me ni toliko učiteljic, ki so želele popestriti zoom ure, povabilo k sodelovanju. Ena tako srčnih je tudi iz Ajdovščine. Ko so imeli otroci 15. februarja letos drugi prvi šolski dan, so njeni učenci še pred poukom posneli video o tem, kako se vračajo, in mi ga takoj poslali. Uro kasneje smo lahko posnetek, ki se začne z vriskanjem, že gledali na televiziji. Mogoče vriskajo tudi zdaj, ko se bližajo počitnice. In bomo (nekateri) šli tudi na morje. V upanju, da ne bo jeseni pljusknilo še enkrat.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalanih Ajdovščina - junij 2021

Deli Nazaj