Dragi slovenski starši, oziroma tista dva, ki bosta tole morda vendarle prebrala. Dolgo sem premlevala, ali naj kaj napišem ali ne, ampak razmere v domovini so ušle prek meja najbolj divjih scenarijev top liste nadrealistov, tako da evo. Ta blog je zamrl, ko sem dobila otroke in je zmanjkalo časa in energije zanj. Ampak prav zaradi otrok se zdaj vračam.

Pred leti smo se skupaj s tamalimi preselili v tujino. Tam nas je na začetku leta 2020, tako kot ves svet, covid ujel na levi nogi. Ampak oblast, šola in družba na splošno so se odzvali drugače kot doma. Žalostno je, ko se zaveš, da si vesel, da se tvoji otroci ne šolajo v domovini.

Maske

V državi, kjer živimo, maske na šolah na začetku epidemije sprva niso bile obvezne. Naša šola se je (skupaj s še nekaterimi) odločila ravnati drugače in takoj uvedla obveznost nošenja mask. Na hodnikih, v razredu, celo na igrišču. Za učence in učitelje. Nekateri starši so temu seveda nasprotovali, ampak pravilo je bilo uvedeno in držati so se ga morali tudi oni. Covid se je razširil po državi in na ostalih šolah je bilo kar nekaj izbruhov, medtem ko je stanje na naši in ostalih, ki so takoj uvedli maske, ostajalo stabilno. Sčasoma so zato maske začeli nositi na vseh šolah.

V šolskem letu 2020/2021 so tako moji otroci (najmlajši v prvem, najstarejši v četrtem razredu osnovne šole) skupaj s svojim sošolci v šolskih prostorih ves čas nosili maske, le da so na neki točki opustili maske zunaj, na šolskem igrišču. Nanje so se takoj privadili in niso imeli težav. Tudi njihovi sošolci ne. Nekateri starši so maskam močno nasprotovali in vodstvu šole pošiljali peticije, povezave na nesmiselne podatke o domnevnih škodljivih učinkih mask in podobno, ampak odločitev je ostala. Maske so ostale na obrazih, otroci pa v šoli. Medtem ko so bili otroci v Sloveniji približno štiri mesece doma oziroma se prosto družili z vrstniki in starimi starši ter pri tem izgubljali dragoceni čas resnega učenja, so pri nas hodili v učilnice in sledili rednemu pouku, njihovi starši pa so lahko nemoteno delali v svojih službah.

Tamali igrajo nogomet v klubu. Medtem ko so treningi v prenekaterem športu v Sloveniji odpadli, so naši lahko vadili – v majhnih skupinicah in zato samo enkrat na teden, da so se lahko vsi zvrstili. Pri tem so nosili maske. Tekem sicer ni bilo, so pa napredovali v tehniki, v gradnji ekipnega duha in spoštovanju trenerjeve avtoritete. Od septembra se je zaradi izboljšanja epidemioloških razmer režim spremenil, tako da zdaj lahko igrajo vsi skupaj, brez mask in se na tekmah merijo z otroki iz drugih klubov.

Testiranje

Moji otroci se na šoli samotestirajo vsak teden že od septembra. Če bi jim kdo omenil, da tega niso sposobni, da so premajhni ali da se bodo poškodovali, bi verjetno konkretno zazevali. V glavnem, ne oni ne sošolci pri tem nimajo težav. Postalo je čisto navadna rutina. Ker so se morali samotestirati tudi v klubu pred vsako tekmo, sem enkrat poskusila pomagati, pa je bil otrok sam hitrejši in spretnejši, kot bi bila jaz. Rutina.

Šola ima že od začetka šolskega leta objavljen protokol, kaj se zgodi, če je pozitiven eden ali več otrok v razredu, in se ga drži. Če je denimo v razredu pozitiven le en otrok, to šola sporoči pristojnim organom skupaj s podatki o sošolcih. Organ staršem vseh sošolcev po elektronski pošti pošlje odločbo o karanteni, v kateri je posebno izvzetje, ki določa, da otrok sme še naprej hoditi v šolo pod pogojem, da se tam s hitrim testom testira na 48 ur, nosi masko in gre po 6 dneh na test PCR (napotnica priložena odločbi). Izvzetje ne velja za obšolske dejavnosti.

Oblast

Ko so se na začetku epidemije ljudje uprli ukrepom, je oblast ukrepala zelo drugače kot v Sloveniji. Prepoved zbiranja in druženja je dobila izjemo – dovoljene so bile demonstracije. Ker je demokracija tako zelo pomembna (besede PV), je vlada omogočila ljudem, da so demonstrirali – proti njej.

Vlada ni vladala z odloki, ampak z akti, ki so prestali parlamentarno obravnavo.

Komuniciranje oblasti je bilo umirjeno, pomirjujoče, empatično, praktično uporabno in zanesljivo.

Cepljenje

Takoj, ko so bila cepiva na voljo, je vlada v naši državi bivanja sestavila strategijo cepljenja. Faze. Najprej najstarejši in zdravstveni delavci. Potem ranljivi (ločen seznam, informacije posredovali osebni zdravniki) in vzporedno ostali po starosti. Ministrstvo za zdravje je vabila pošiljajo na dom, ko smo prišli na vrsto. Dobili smo kodo, s katero smo se lahko prijavili na osrednji portal, kjer smo sami izbrali razpoložljivi dan in uro cepljenja v katerem koli cepilnem centru v državi po lastni izbiri. O tem, v kateri fazi je kampanja cepljenja, smo redno dobivali letake v poštne nabiralnike. “Prek vrste” se niso cepili ne politiki ne novinarji. Na vrsto so prišli glede na starost ali ranljivost, tako kot vsi ostali. Strategija je ostala od začetka do konca enaka.

Pod črto

Spremljam razmere v Sloveniji, besede ravnatelja, ki ne verjame v obstoj virusov, berem izjave učiteljev, da niso sposobni nadzirati samotestiranja otrok, berem cinične tvite predsednika vlade, občasno vidim nasmejano IG fotko najlepšega precednika, berem borbene izjave staršev, da gredo raje na okope, kot bi svojim sončkom nadeli maske ali nos popraskali s palčko, a bolnice se polnijo in ljudje umirajo, in samo zevam.

Bodisi so slovenski otroci najbolj nesposobni na vsem svetu, da si ne znajo s palčko popraskati po nosu in najbolj občutljivi na svetu, da precej omedlijo ob misli na nošenje maske, bodisi imajo prekomerno zaščitniške starše, ki jim ne zaupajo niti tako zelo preprostega opravila.

Razumem, da ne zaupate vladi. Iskreno ne razumem, kako ji lahko kdor koli še vedno zaupa. Ampak pomislite, kaj sporočate otrokom, če jim ne zaupate tako preprostega opravila, kot je samotestiranje. Če učitelji spodbujate nespoštovanje ravnateljevih odločitev. Če starši spodbujate objestno vedenje v učilnicah. Če se sami nespoštljivo vedete do učiteljev in ravnateljev, ki sledijo navodilom ministrstva. Če jih učite, da je pomembno samo njihovo hipno ugodje, na varnost ranljivih in skupnosti kot celote pa naj se požvižgajo. Kar se Janezek nauči, pa to. S takšnimi Janezi ne bo preprosto shajati. Niti vam ne.

Upam, da boste globoko zajeli sapo, odmislili vseprisotne fejstbukove čustveno nabite objave brez znanstvene podlage, se izvili primežu splošne psihoze, ki jo ustvarja ta vlada, razmislili o vsem skupaj, zlasti pa o prepolnih bolnišnicah, zdravstvenem osebju na robu moči, potrebah skupnosti, ne le ugodju posameznika. In boste ugotovili, da je ta hip najbolj racionalno otroku nadeti masko in mu pustiti, da si s palčko povrta po nosu. Še bodo priložnosti, da se boste borili za pravice svojih otrok. Ampak maske in testi koristijo tako njim kot družbi. Izberite drug okop.

* Kolumna izraža avtoričino osebno mnenje in ne  nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Kolumna je bila sprva objavljena na blogu Dr. Filomena in jo na našem spletnem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice

* Naslovna fotografija: Unsplash

Deli Nazaj