Ko sem lani pisal o koronski krizi, tudi letos ne morem mimo duševnega zdravja družbe. Zabredli smo v raznoumje, v teorije in terorije. Oblast ima pravico, da krepi svoj položaj, tudi s sredstvi, ki niso vedno legitimno legalne, če se izrazim s pravniško in politično govorico. Nasmihal sem se ob vseh protestih, ki so bili iskreni, deloma tudi režirani, da bi se ustvaril vtis, kako smo demokracija, ki premore tudi ekscesne procese znotraj družbe. Zdi se, da je družbena patologija dobila nove bolezni: nestrpnost, kljubovalnost za vsako ceno, nestrinjanje s strinjanjem politike, ki smo jo legalno in legitimno postavili in jo vestno plačujemo. Mislim, da je problem zaradi koronskih ukrepov, ki se tako dinamično spreminjajo, golobji kot ga razumejo teoretiki političnih in socioloških strok. Če pogledamo v zgodovino, so se epidemije reševale na več načinov, vsekakor pa na dva osnovan: na strogi karanteni in razseljevanju – na ta način je v naše odročne kraje prišlo nekaj družin iz mest v času kuge. Danes seveda ne moremo govoriti o trdi karantenski politiki, ker je svoboda tudi v tem, da se izpostaviš bolezni. Dojemljivost večine je vedno neko povprečje, ki izzove tiste presežne dojemljivce, ki vse razumejo širše in golobje, vmes se pa znajdejo tudi profesionalni nergači – teh je razmeroma malo. Družba je vsekakor zbolela za novo obliko distanciranja, za brezbrižnostjo, ki težko poveže ljudi v solidaren odgovor na koronsko krizo. Zagotovo so v tej režiji prisotne tudi elite, ki sanjajo zmanjšanje populacije, da se lahko ustvarja stabilen dobiček. Tisti, ki se spoznajo na ekonomsko logiko, bi morda rekli, več ljudi, več dobička, več proizvajalcev, več dobrin, več potrošništva: ne, stvar se ustavi pri naravnih zakladih, ki niso brezmejni. Zato tudi skrb za okolje in boji za strateške resurse. In smo v organiziranem kaosu. Korona je zdaj samo priročno sredstvo, da se preiščejo možnosti in zmožnosti obvladljivosti ljudi; kako, do kakšne mere in na kakšen način – to ni samo naš problem, to je v vseh razvitih državah, o ostalih se molči v javnih sredstvih obveščanja, splet je pa itak ropotarnica vsega, kjer ni nobenega ravnotežja med je res in ni res – enkrat zmaga eden, enkrat drugi. Nisem med zanikovalci virusa, ta je tu, in bo tu, evolucijsko gledano: koliko takih virusov pa že pozna naš imunski sistem – kar nekaj; bogatejši bomo za novo imunsko izkušnjo, ki si jo telo zapomni, če virus preživimo. Virus je nenadoma postal politično vprašanje, prej kot zgolj in samo zdravstveno. Politika odloča o razmahu ali ne razmahu. V demokraciji je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Diferenciacija demokratičnih procesov je v zadnjih sto letih prinesla mnoge zakonodajne nesmisle, povsem demokratično dosežene: pregon Judov, recimo, volilna pravica žensk, zelo pozno dosežena, mnoge zdravstvene prepovedi ob epidemijah … Cel spekter je teh »demokratičnih« nesmislov, ki so privedli tudi do vonj in demokratično zaukazanih pobojev – vse novodobne vojen: Irak, Sirija, Afganistan, Libija, vojne na prostorih bivše Jugoslavije, ko so že bili zasnovki demokracije … In danes imamo hibridne demokracije, ki so varovalke dosti večjih sistemov kot so države, integrirano vladanje – denar je sveta vladar. Ta krik ne bo odpravil virusa, ne. Že v lanski kolumni sem se spraševal, zakaj država ne vlaga v preventivne programe, v vzgojo za izboljšano imunost. Ne, raje naganja ljudi, da se cepijo, nekdo bo imel od tega dobiček, zagotovo. In nihče ne odgovarja, če se komu kaj zgodi. Tukaj naletimo na paradoks: država, naj bi bila pravno organizirana družba, ki ima dolžnost, da zaščiti svoje državljane – mar jih res!? Prav pri cepljenju se je izkazalo, da državljane sili v nekaj – pa nisem proti cepljenju, cepil sem se – zavedam se pomena tega ukrepa, kako jim je malo mar, kaj bo z ljudmi. Morala bi biti zavarovalniška varovalka, da bi nekdo sodno odgovarjal, če se cepljenemu, kaj zgodi, čeprav je za zdaj cepljenje prostovoljno, vendar obstaja tiha prisila s postavljanjem novih pogojev: sosednja Avstrija, recimo, bo 1 februarja prešla na obvezno cepljenje – za moderno demokracijo nepredstavljiv ukrep. Taka prisila bo moral biti drugače pravno pokrita, ali pa demokracije ne bo več. Kaj bi se ukvarjal s problemi pri sosedih – doma jih je zadosti.

Potreba po druženju je vsekakor bazična potreba, je socialni akt družbene kohezije – morda je to demokraciji v napoto, kdo bi vedel. Koronska kriza je odvlekla ljudi v neko novo sobivanjskost, ki se zanaša na moderno tehnologijo, ki naj bi nadomestila sočloveka – mar res. Jaz temu rečem, da gre za digitalno učlovečenje. Nov način dojemanja, da so še drugi na svetu, da imajo hrepenenja, želje in žalosti. Ni pa vsaka misel za javno rabo. Veliko sem jih zadržal zase, za tiho pomenkovanje, za umik vase, kjer brli mehkoba življenja. Na nekem forumu so me vprašali, kako pisatelj doživlja koronski čas. In sem odgovoril: piše. V tem, kar znam in zmorem, najdem svoj smisel; trudim se, da nisem nikomur v breme, da pa sem komu v veselje, mi daje zadoščenje, da sem in da bom.

Zadnji kos kolumne naj bo sporočilo občanom: Spoštovani, dojeli ste, da je virus usoden bič, ki vam je zadal veliko ran, nekaterim tudi krvave in gnojne, nekaterim je prinesel sveče, vence … Pa se bomo zagotovo znali organizirati na način, da bo nam kolektivno preživetje pomembnejše od sebičnosti, od goljufivega kupovanja PC pogojev. Ko se sprehajam po Ajdovščini, lahko ugotavljam, da se spreminja njena duhovna klima – vse več je spoštljivih mladih ljudi, celo pozdravijo kdaj pa kdaj, vse več je upanja na njihovih obrazih, vse več je plamenov upanja, ki naj se razrastejo v kres preživetja. Nove generacije si krojijo svet po svoji meri, žal pa je politika, ne na občinski ravni, ne, na sploh zagledana v prevrednotenje vrednot. Treba se je zavedati, da je virus dostojen sovražnik in si moramo prilagoditi taktiko bojevanja: primerna zaščita, distanca, tam, kjer je nujno, higiena in preventiva, prav slednja je zelo pomembna. In prepričan sem, da bo Ajdovščina še vedno mesto upanja, mesto burjaste zagnanosti, mesto idej, mesto s poslanstvom – nenazadnje sem tu napisal skoraj cel svoj opus romanov in tudi drugih knjig. Tako to je, ujeti smo v času, ki je pijan vrtiljak usod.

* Naslovna fotografija: Bojan Bizjak

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj