Vedno se trudim na življenje gledati z veselega konca.

Zato z vami z veseljem delim neumnosti, ki se mi dogajajo. O kuhanju pehtranovih štrukljev, ki na koncu izpadejo kot mokri planinski štumfi. O tem, kako sem na smučanju padla na glavo v sneg in so me trije močni moški komaj rešili pred zadušitvijo. Ali se pravilno reče utopitvijo?

Zaupam vam, da so mi kozmetičerke hotele preluknjati obraz z napravo, ki je spomnjala na očetov stroj za luknjanje  in prezračevanje trave.
Pa o norih zabavah, avanturitičnih potovanjih in starih prijateljih iz Ajdovščine. 

Problem je, ker so res že stari, saj sem jih spoznala v študentskem domu pred mnogimi leti. Kar pomeni, da sem stara tudi jaz. In to mi gre vedno bolj na živce.

Včasih smo se zafrkavali, da bomo na stara leta skupaj živeli v domu za ostarele. Počasi bi bil že čas, da začnemo šparati in iskati parcelo, kjer ga bomo skupaj srali. Gospe si bomo izbrale medicinskega brata, ki nam bo za zajtrk mešal tablete  z bellinijem, fantje pa medicinsko sestro, ki jih bo vozila na kajtanje z invalidskimi vozički. Imeli bomo bazen z dvigalom, visok hladilnik, da se nam ne bo treba sklanjati in vsaj enkrat na mesec obiske lepotnih kirurgov, ki nam bodo dvigali veke, da si z berglami ne bomo hodili po njih.

Če se mi je to zdelo za crknit smešno, se mi danes zdi vedno manj.

Letos sem bila na treh pogrebih, trikrat pri zdravniku in enkrat pri kozmetičarki na lepotnem tretmaju. Sicer me je popolnoma resno nahrulila, da sem prišla 20 let prepozno, a hkrati z olajšanjem ugotovila, da še nisem v meni. Ker ko si v meni, je konec neinvazivnega peglanja obraza. Takrat pomagajo samo še škarje, sukanec in selotejp. Injekcije in ta velik valjar.  Do takrat pa lahko praznim pujsa za tako drage kreme, da bi jih lahko kupovala namesto zlatih palic in kripto valut. Saj je naložba vase, najboljša naložba. Mar ne?

Vsak dan slišim stavek:”To pač pride z leti.”

Sama sebi sem ga prepovedala.

Ker je bil izgovor za vse.

Ker lahko zaspim sredi najbolj napetega filma. Modeli se streljajo, skačejo z aviona v blato, jaz pa blaženo dremam. Ker se mi ne da več v Italijo v šoping. Ker mi škripa koleno. Ker imam kilometrski narastek. Ker me mama vedno bolj spominja na babico. Ker se sama sebi zdi vedno bolj podobna mami. Ker mi gre na živce, če je muzika preveč na glas. Ker po novem glancam pipo v tušu po vsakem tuširanju. Ker nosim spodnje majice in volnene nogavice. Ker imam raje superge kot štikle. Ker imam ogromno skrbi preden zaspim. Takih res brezveznih. Recimo prekratek frufru na čelu. Ali sem zaklenila kolo? Razmišljm o osteoporozi. Ki je sicer še nimam, ampak najbrž ni daleč stran. Pa o demenci. Ker po koroni sem imela spomin preluknjan kot švicarski sir in vedno znova sem morala guglati ime od Crusia. Pa Bonda. In unga pevca od Coldplay. Ni bilo smešno.

Frendice so me vedno znova zafrkalave, da živim po načelu #FOMO: “fear of missing out”, kar pomeni,da se bojim, da bi karkoli zamudila. Zdaj se mi še to ne da več. Biti inventarna številka vsakega žura.

Starost je res sranje.

Ker z leti začneš brati časopis s sprednje strani.

Tam redko kdaj napišejo kaj veselega. Razen takrat, ko naši športniki dosegajo odlične rezultate.

Iskrene čestitke Andreji Slokar in vsem, ki jo poznate!

Do lani je bila vaša. S temi medaljami je tudi naša.

Bog nas nima rad.
Saj si niti ne zaslužimo, da bi nas imel.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Ana Gregorič

Deli Nazaj