Zelo radi smo prvi. In to nam zelo pogosto tudi uspe. Tule bi zdaj lahko sledil skorajda neskončen seznam nacionalnih posamičnih in skupinskih uspehov na preštevilnih področjih. Za pleme, ki šteje dva milijona ljudi, gotovo v svetu puščamo zelo opazen pečat. Radi smo prvaki, radi smo prvi, radi smo srečni, radi se dokazujemo, se potrkamo po prsih, ko nekomu od »naših« uspe.

Pa smo zaradi tega – ker tovrstni uspehi niso vse, kar potrebujemo - res srečen, izpolnjen, zadovóljen narod? Narod širokih nasmehov in širokih načel ter še širše odprtih rok do soljudi? Stopite recimo v vrsto vozičkov v vaši lokalni trgovini ali pa se skušajte s stranke ceste uvrstiti na glavno, pa bo odgovor takoj na dlani.

Ali pa pomislite, kako je javnost pred nekaj dnevi sprejela začetek veljave digitalnih bonov, ki jih je zdaj že nekdanja vlada med drugim namenila tudi mladeži. Pa pustimo tokrat ob strani razglabljanje o bombonih, bombonjerah in paletah sladkarij, ki smo jih bili menda deležni zadnji dve leti. Ker prav veliko teh sladkarij darovalec, torej država, v obliki neporabljenih bonov, najbrž ne bo dobil nazaj. Saj veste, podarjen konj in pogled v njegove zobe. Kakorkoli, po vrsti obdarovanj so tokrat na vrsto najprej prišli starejši osnovnošolci, dijaki in študentje. In, moj bog, mularija, ki se je sicer praktično rodila s telefoni in računalniki v rokah, se je tokrat namesto digitalnega opismenjevanja, karkoli bi zanje pač to že pomenilo, odločila, da bo tistih 150 evrov pač zapravila. Tako kot nas je večina zapravila prejšnje runde bonov. In njihov pogost plen so bili airpodsi, povsem spodobne slušalke, povsem primerne za tisto, kar mladi tudi radi počnejo, to pa je poslušanje glasbe. Pravičniški plaz, ki se je vsul, je bil zame, milo rečeno, smešen. Vsaj na tviterju, kanalu, ki je očitno res namenjen merjenju mogočnosti intelektualnih spolovil (velja za moško in žensko obliko), je res vsak, ki je imel 26 sekund časa, moral zapisati neko pikro na račun teh digitalnih bonov. Zelo veliko pripomb in opazk je letelo tudi na prejšnjo vlado, o primernosti, smiselnosti, in upravičenosti te poteze.

Kar me je nekoga, ki politiko – si bom drznil uporabiti to besedo – profesionalno spremlja že več kot četrt stoletja, vseeno nekoliko presenetilo. Naboj, ki se je nabiral več kot dve leti, se je konec aprila več kot očitno sprostil. Volitve so prinesle velikansko, več kot očitno spremembo, polno pomembnih sporočil. Eno od sporočil je bilo tudi to, da se je stara zgodba prepričljivo končala in da je napočil čas za spremembe, za pozitiven pogled naprej. Zakaj torej nenehno vračanje nazaj? Kaj bo zaradi tega bolje? Komu bo zaradi tega lažje? Je zmagoslavje slajše? Še ena konjska prispodoba lahko pade semle, in sicer zakaj brcati mrtvega konja. Res sem pričakoval, da bo javni diskurz na krilih sprememb odplaval proti neki svetlejši prihodnosti. Da bomo preprosto rekli: Prav, tako je bilo, zdaj pa bo drugače.

Potem pa sem se spomnil, da smo res najbrž svetovni prvaki tudi v tem, kaj vse smo sposobni narediti, da se ne bi počutili bolje. No, vsaj dobro. No, pa recimo, da vsaj znosno. Saj veste, da lahko zelo hitro na spletu zasledimo precej nesramne prepire med privrženci dveh pravih slovenskih draguljev, med privrženci Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča? Ali pa med tistimi, ki prisegajo na kvas, in apostoli kruha iz droži? Pa do tistih pravih razpok sploh še nismo prišli. Merjenje moči je tisto, kar nas vznemirja, glede na sestavo sogovornikov pa neizogiben poraz v tem istem merjenju moči pa je tisto, kar nas vedno znova podžiga, da postanemo še odločnejši, še pametnejši, še bolj goreči.

Še bolj zagrenjeni.

In zato se mi zdi prav, da je generacija, ki bo nekoč v roke vzela skrb za to naše nezadovoljno okolje, na svoj način pokazala, da ji pričakovanja naših rodov pravzaprav pomenijo zelo malo. Da je pokazala, da ji nerganje o tem, da je »bon neprimeren, ker ga je podarila prejšnja vlada«, pravzaprav zelo neumno. Vse to in še več je mularija pokazala s tem, da je tistih 150 evrov porabila za tisto, kar se ji je zdelo najprimernejše. Ker se jim je to tisti hip pač zazdelo kul. In če slušalke nimajo dovolj izobraževalnega potenciala (Sicer ga res nimajo, v nasprotju s telefoni, kajne. Ironija.), bi lahko dušebrižniški starši pač primaknili še nekaj sto evrov in bi željo po slušalkah premagali z novim računalnikom. Tablico. Z nečim, kar bi zadovoljilo starše, ker za mlade jim tudi tokrat ni bilo pravzaprav nič mar. Treba je bilo pač samo poiskati negativni trend tistega dne in se mu priključiti. Tudi v tem smo žal prvaki. In to je precej žalostna podoba.

Pa bi bilo pravzaprav potrebno precej malo, da bi se človek lahko počutil bolje. Kaj pravite na eno lepo hladno pivo na najlepšem trgu na svetu, seveda na Lavričevem v Ajdovščini? Če se slučajno sprašujete, zakaj je tole zdaj priletelo kot pes med keglje (no, še ena živalska), naj pojasnim, da je to zato, ker me je urednik prosil, naj bo tisto, kar mi bo priletelo izpod prstov, vsaj malce povezano z Ajdovščino ali Vipavsko dolino. V lovljenju rokov in preganjanju praznine v glavi po zelo napornih nekaj zadnjih letih je bilo tole največ, kar sem zmogel. Saj bo vseeno v redu, gospod urednik?

* Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Tomaž Celestina Arhiv

Deli Nazaj