Žuborenje poletja je vsekakor dobrodošlo, tudi če nas plaši vročina, ki je pač dar usodne usojenosti, morda pa tudi človeških prizadevanj, da bi imeli več kot potrebujemo. In poletje je kot nalašč za razmišljanje o bodočnosti, ki traja, dokler je ne izkusimo, potem nam, vsaj starejšim, postane nenadoma ljubša preteklost. Velikokrat slišim starejše reči – ah, ta mladina. Zdi pa se mi, da je ta vzdih prej plod nevoščljivosti in gole biološke ugotovitve, da smo starajoči, pa kljub temu še potrebni družbi. Vez med zrelimi in mladimi, ki šele vstopajo v svet družbenih interakcij, je vsekakor nujna, čeprav je pripustitev mladih v družbene procese prevečkrat zajezena z elementarnim eksistenčnim strahom, ki se prelevi v trdno, prevečkrat monolitno držo vitalnih srednjeletnikov. Mladi imajo smolo, da so pač mladi v teh krutih tekmovalnih časih, ko so začetki osamosvajanja prvi pravi preizkus umeščanja v družbene tokove in v proizvodne procese.

Zgodovina človeških družb je poznala več primitivnih preizkušanj mladih, da so smeli vstopiti v svet odraslih. Danes so ti vstopitveni običaji, vzpostavljeni na nov način: šola, zahteva staršev, pričakovanje delodajalce … Teh preizkusnih kamnov je več kot stoletje nazaj, zagotovo. Šola, vsaj osnovna, naj bi bila prva vzgojna točka, poleg nabora osnovnih znanj, vendar se že tam začenja tekmovalna selektivnost in se v sodobnih družbenih sistemih posameznik dostikrat ulovi v mreže tujih želja in ne more razviti lastnih hotenj, niti ne more pokazati vseh svojih potencialov, ker je pač vrednostni sistem naravnan tako naravnan. Male travme mladostnikov so že tam sooblikovalke kasnejših travmatiziranosti in bega v omamo. Srednje šole so že filter, ki pusti zunaj tiste, ki ne zmorejo potrebne učne kondicije in pridnosti, univerza pa je dodaten separacijski družbeni element. Vendar je mladosti tista, ki mlade rešuje pred črnino, vsaj veliko večino, čeprav, kot že omenjeno, te preizkušnje nekatere pripeljejo na pločnike in jih odmaknejo od ciljev, ki so jih najbrž imeli. Tudi vsa družbena klima je taka, da je nujno hliniti, da znaš in zmoreš več kot  vresnici res zmoreš. In znaš. Rekli bi, preprosto, sistem blefa, čeprav se to v resnih situacijah slabo obnese. Seveda je velik preizkus za mlade tudi graditev socialnih odnosov; ti so danes pogojeni z novimi tehnologijami, ki jim omogočajo mnogo več spoznav in stikov, žal pristno osiromašenih in socialno manj vrednih. Elektronsko prijateljstvo je neka imaginarna vključenost v družbo, ki traja, dokler traja platforma in dokler deluje internet – si lahko zamislite mesec dni brez interneta, brez stikov!? Tukaj si lahko postavim vprašanje: Kdo je hotel tak svet? Tudi načrtovalci teh elektronskih zasvojenosti so bili nekoč mladi, mar ne. In če so oni sanjali take sanje, jim je zdaj ta nova realnost dokazala, da so sanje uresničljive, če vanje verjameš. Prav elektronske komunikacije so, sociološko gledano, presegle, generacijsko ponovljivost in neko držo starejših, ki so zahtevali poslušno tradicijo. Legitimnost takih stikov je seveda povsem na mestu, nič ni narobe, vendar bi se morali zavedati, da je socialno omrežje treba graditi tudi z realnimi stiki, kar pride šele v zrelejših letih, ampak, vsaj tako jaz to vidim, gon po bližini, je že dostikrat pokazal, da se stvari same po sebi uredijo, zato verjamem v mlade, ki, če tudi brskajo po telefonu, hrepenijo po bližini, po skupni prihodnosti, taki, kakršno sanjajo. Vsaka generacija ima svoje sanje, in vsaki generaciji so bile sanje ovirane. Hrabri me dejstvo, da se mladi danes zavedajo problemov sveta: socialna stanja, ekologija, zdrav kapitalizem, skupno dobro. Seveda je dnevna politika že naravnana tako, da se zrele elite zaščitijo tudi pred divjo mlado energijo, ki ni nujno, da deli z njimi njihova hotenja. Vzgoja znotraj družin, to je pa preobširna tema za tako kolumno, zagotovo. Raje bom ostal pri mladostnem optimizmu, ki ga srečujem v našem mestu. Vizija mladih ima pravzaprav samo eno pomanjkljivost – izkušnje. In kje naj jih ti mladi dobijo, če pa jih ne pripustijo v družbene procese, kje? Tukaj nastane tista ostra ločnica med generacijami, ki so prišle do zadovoljive družbene veljave in gledajo na mlade kot zolj na tekmovalno ogrožajočo vrsto. Sociološko gledano je to bilo od nekdaj, vendar moderna družba mora funkcionirati na sobivanjskosti in prepletu generacij. Ko se izkušanje združijo z mladostno energijo, je zagotovljen uspeh. Mladost ima prihodnost, ima vizijo, izkušnje pa naj si pridobi ob nesebični pomoči že vpeljanih – žal te prakse v noro tekmovalnem času ni. Občasno jo je moč zaslediti v določenih segmentih, tam, kjer uvajajo nove prepotrebne kadre za izčrpavanje in delanje dobička, splošna praksa pa to zagotovo ni. In če je vzgoja tudi to, da se mladim pokaže boljšo pot skozi lastna dejanja, torej se jih vzgaja tudi  z dejanji, z zgledom, ne samo s teorijo, potem je uspeh družbe zagotovo dobro zasnovan. Seveda me pa moti, da se skuša mladim pripisati nezainteresiranost in lahkoživost. Pa ja. Koliko jih danes diplomira, koliko jih najde kruh v tujini? Koliko imamo mladih doktorjev, ki so že uspešni v tujini, doma pa bi se jim nepopustljivi starejši kolegi posmehovali, v smislu; ej poba, malo še počakaj, no. Ampak pretkan kapitalski interes, ki ima zunaj daljšo tradicijo kot pri nas, pač zna posrkati obetavne kadre. Politika bi morala postaviti strategijo, da se mladim odprejo možnosti – v naši občini, je nekaj projektov, ki gredo v to smer, to me osrečuje. Boj mladih za pripoznanje je pač boj, ki ga družba mora upoštevati, če se hoče obnoviti in prenoviti. Žal je vsa Evropa obupno stara, okostenela, utirjena v neko samozagledanost veličine, ki pojenjuje. Mladim je v Evropi dano veliko možnosti, a še vedno premalo za vse njihove zmožnosti.    

Ampak nisem črnogled, nasprotno, zaupam njihovi odprtosti, vedoželjnosti, hotenjem, ki presegajo mojo generacijo, branečo pozicije večvrednosti. Naj bo bodočnost bodočnosti res bodočnost, ne pa nakovalo za popravljanje preteklosti, ki je nikoli ni moč spremeniti.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Pexels

Deli Nazaj