Korošci imamo res srečo, da smo tako odrezani od sveta. K nam nihče ne hodi krast gob. Sami jih nabiramo po okoliških hribih, ki so tako strmi, da še pes laja skozi zadnjico, ker se z zobmi drži za travo, da se ne bi odkotalil v dolino. Pravijo, da imajo na kure privezane košare, da ne lovijo jajc po hribu navzdol in da še koza rabi berglo. Slednjega sicer ne štekam, štekam pa, da še krave hodijo v rikverc, ker so tako ozke doline, da se nimajo kje obrniti. Hribi so res visoki in strmi, zato pa se v njih skrivajo gobe.

Za mojo babi so govorili, da je imela želodec iz teflona, saj je lahko pojedla vse gobe. Tudi tiste stare, zamrznjene, z dna hladilne skrinje. Nabirala je vse sorte gob, je pa res, da je od nekdaj slabo videla. In zastrupila pol familije. Medtem ko so ostali bruhali, se je ona zgražala, kake mehkužneže je vzgojila.

Po tistem sva v gobe hodila z očetom.Ko sem bila dovolj velika, da sem videla čez volan, mi je dovolil voziti našo bolhico. V prvi in drugi prestavi naju je cukalo po vaških brezpotjih, oče je imel odprto okno in kar spotoma nabiral marele.

Gobarski placi so zmeraj bile največje vojne tajne. Večje od skrivališč za podmornice na Visu in letnice rojstva Helene Blagne. Večje od pina kreditne kartice. Če smo imeli premajhne košare, smo gobe zložili pod drevo in jih pokrili z listjem. Naslednji dan je bilo kar kritično, ko smo kopali pod vsemi smrekami na Selovcu ...

Danes se temu izognemo z označevanjem lokacij na pametnih urah in telefonih. Prav tako shranjujemo lokacije najdenih gob. Da ne bomo naslednjič iskali tiste slavne globeli, kjer so se bratili največji jurčki.

Odkar sem v Ljubljani, je šlo nabiralništvo v maloro. Edino, kar smo nabirali, so bile neprespane noči po ljubljanskih klubih. Letos sem ugotovila, da so edini gumijasti škornji ki jih imam, drag dizajnerski kos, ki je namenjen samo afnanju po mestu. Košaro za gobe sem slučajno dobila, ko so mi v hotelu poslali košaro dobrodošlice.

Kake fine gliste smo postali. Kdaj se je to zgodilo? Kdaj smo pozabili, da je fotosinteza boljša od vsake kreme in serumov z vitaminom C, hyaluronom in retinolom? Da je hoja po hribih bolj učinkovita in zdrava od poganjanja kolesa v fitnesu? Kdaj smo pozabili kdo smo?

Najbrž pride ta naravo-nostalgija z leti. In gobami. Vam rečem.

Že nekaj let s sosedo vstajava pred zoro in rineva v klanec, da bi prehiteli lokalne gobje grebatorje. Jaz jih pozdravljam zelo po ljubljansko, da me ne bi kdo nahrulil, kaj ima Korošica iskati v njihovi hosti. Itak mi pa živa duša noče povedati, kje so najboljši placi z gobami. Saj jih razumem. Človek si mora zaupanje prislužiti.

Zato so me letos končno povabili na gobarjenje. Nabrala sem toliko gob, da sploh ne vem, kaj naj  z njimi. Nekaj jih prav zdaj brbota v loncu na štedilniku, nekaj se jih suši na pultu, v posodi se hladijo na čebuli in začimbah prepraženi jurčki, v skrinji ni več prostora za njih. Tudi jaz sem podlegla objestnosti in rahlo me je sram. A ni večje sreče od prvega pogleda na jurčka, ki se skriva pod velikim hrastovim listom. Ni junaka, ki takrat ne bi zavpil in poskočil od sreče

Zadnjič sem fasala pikro pripombo, da imam krizo srednjih let. In da imam veliko rit. Najprej sem bila užaljena, potem sem pa ugotovila, da je oboje res. Pa kaj potem!

Pri 46 letih bi težko imela krizo najstniških let. Prav drobne riti pa nikoli nisem imela. In tudi jutri je ne bom imela. Na žaru cvrčijo rezine čvrstega jurčka. Samo tega še maznem, potem pa spet postanem klasična afna s predragimi gumijastimi škornji.

Ampak samo do naslednje jeseni. Takrat se spet vidimo pri prvi smreki desno.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj