Za nekatere so jutra najlepša, sploh če imajo to srečo, da se prebudijo ob gozdu in ali, kakor pač hočete, ob gozdarju. Ali pa nabiralki gob, kar je tema ta hip sila aktualno. Če nisi šel po gobe, nisi IN. No, jaz sem šla po gobe dobesedno. Naivno, nepripravljeno, brez izkušenj in z zasedenim moškim, ob čemer ne zavijajte z očmi. Prepovedani sadeži po po vseh stoletjih očitno najslajši.

Ko se prebujam ob jutrih sama, tam po petih udarcih po budilki, skozi okno gledam le beton in v ogledalu samo sebe. Me pa rešuje mobilni telefon, ki na srečo pozdravlja z D jutro brez nepotrebnih dodatnih črk. Človek se pač redko zaljubi do plafona, ko je v letih, kjer sta doma le rutina in sivina. V ta krog ne bi dodala ljudji, ki jih že poznam. Na daleč ali malo bliže. O katerih si mnenje že ustvarimo in nam pravzaprav sploh niso zanimivi.

Ko pa se planeti postavijo v neko čudno sosledje ali se zgodi preprosto velik pok, o katerem si morda že sanjal ali opazoval na malih ali večjih zaslonih. Da ne dolgovezim. Potrebovala sem prevoz, ki sem ga dobila preko prijateljice, mimo njenega bratranca in vse do njegovega prijatelja. Vsi se poznamo. V avtu kramljava o vsem mogočem. Ne rešujeva sveta. Ne trudiva se biti všečna. Lahkotno. Mike Patton bi skupaj s Faith no more zlahka pričel prepevati I'm easy like Sunday morning, yeah (Ah, ah, ah, ah), That's why I'm easy, yeah (Ah, ah, ah, ah), I'm easy like Sunday morning. Pa je Val 202 spuščal ‘le’ komade Zucchero, ki pa sploh niso bili pocukrani. Ob tem me šofer ni prijel za nogo in jaz se nisem trudila dotakniti njegove roke. Je pa res, da domov še nisva hotela. Zato sva skočila v zadnji bife, ki je bil v mestu še odprt in se tam dokončno zacumprala.

V devetnajstih dnevih se je telefon zaradi dopisovanja ožgal in srci vneli. Jaz sem, spominjajoč na tepko razkrivala, kako me ob misli nanj boli celo telo, da pogledujem na telefon veliko več, kot bi si to zaslužil in kako se je njegova bit zrasla z mojo. Tega si ni treba niti predstavljati. Nobene telesnosti ni bilo. Prisežem.

Ampak njegova sporočila so me v stilu: obžalujejo le ljudje, ki se zares bojijo živeti ali če ne poskusimo, ne bomo nikoli vedeli, vzpodbujala naprej. Pa kako si je treba dovoliti, da nas življenje preseneča - to je že na meji prodajanja knjig na temo osebne rasti - ker si nekateri tega preprosto ne upajo več. Pa saj si ženska želi le, da je nekdo preprosto nor nanjo. Nič drugega, še manj drastičnega. Pa kako potem ne bi zapisala tudi, da ob spominu nanj zavibrira celo telo. Brez telefona ali drugih pripomočkov. Če pa je sam pritisnil na tipko, ko tiste, ki nikoli nismo bile najlepše, še manj predsednice razreda ali prejemnice dodatnih nagrad preprosto pademo dol. Zato sem zlahka priznala, da je animalično lep. To so gotovo poznale naše babice. Ko obleka ni nujno naredila človeka in svoje dote nisi mogel kazati z avtomobili, zavajajočo uro ali se bahati z imaginarnim delom takega ali drugačnega influenserja. Lahko sem priznala, da nisem poceni, čeprav sem skromna. Zaklenjena za mnoga čustva, ker je tako pač bolj varno. On pa je spodbudil, naj se le odklenem, razkrijem. Da sem lahko jaz sama. Ob nekom, ki ne kuha, ne piše ne proze, še manj poezije. Priznal je celo, da ni domač mojster, ker za tovrstne potrebe raje plačuje. No, jaz bi tudi rada plačala za marsikaj, kar potrebujem, pa teh uslug še ni na cenikih. Rad se zabava. Kimam. Kaj novega nauči. Glavo nagnem na stran. Zdaj pa dovolj. Predobro, da bi bilo res in občutek imam, da me boste naposled vprašali, kje se bo (beri: kje se je) preprosto zataknilo.

Po vsem neplanskem kompletu, sem na pogorišču čustev obstala ob besedah, ko je zazvonilo še zadnjič: Treba je vsemu navkljub vklopiti razum. Sedaj boli, kasneje bo še bolj. Ker tukaj in v tem okolju žal ne bo šlo. Konec sporočila.

Zato sem prihodnje jutro vstala zgodaj, nadela gumijaste škornje, preden sem stopila skozi vhodna vrata pograbila košaro in odšla po gobe. Dobesedno. Se pa ob tem sprašujem, zakaj obsojamo žensko, ki se zaplete z zasedenim moškim? Pa saj ne, da bi videla v vašo glavo. Kako to, da ne moraliziramo njemu in mu pred očmi ne pomahamo z družinsko sliko? Običajno se postavimo na njegovo stran, ker je nič hudega sluteč podlegel čarom nevezane ženske, ki pa se je na drugi strani le odzivala in čisto nič dolivala. Sicer pa smo ženske že vajene, da smo dežurne tam, kjer se rodi krivda. Od Eve in jabolka naprej.

Jesenski plodovi so slastni in škoda bi bila, če si ozimnice ne pripravimo še pred prvo zmrzaljo.. Z gozdarjem ali gobarko vred.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj