Ona je šofirala, me smo jo pa usmerjale. A smo kmalu ugotovile, da ne loči leve od desne. Ko smo ji zavpile smer, se je prijela za srce in rekla; "Aha, srce imam na levi, se pravi, da je desna glih kontra". Itak je ponavadi predolgo razmišljala in smo delale neskončne kroge po krožiščih… Potem smo se navadile, da ji je sovoznica mahala roko in se drla: "Tja, pol pa tja!" ker govoriti levo, desno ni imelo smisla.

Zadnje čase se ponavadi izgubim pred domačim pragom. Odkar gorsko kolesarim, se velikokrat podam v okoliške hribe, ki jih na Koroškem nikoli ne zmanjka.
Neskončni klanci se začnejo že takoj za domačo hišo.
Ponavadi se podam okrog riti v žep in se na poti do riti 100x izgubim.  
Govorim o hribih, kjer sem odraščala, a v resnici nikoli prehodila.

Prvič sva šla na Gruberjev vrh, kamor lahko prideš z več smeri. Klanec je bil neusmiljen, podivjani psi na mimostoječih kmetijah so kazali zobe in se zaganjali vame. Pot je tekel v oči, mišice so pekle, ampak nisva se dala. Ker ljubljanske srajce rade lovimo bližnjice in se kitimo s tujim perjem, sva na poti nazaj ubrala bližnjico. Ki to ni bila. Spustila sva se po pozabljenem nasadu orehov, dokler nisva pogruntala, da je pozabljen z razlogom. Med grmovjem sva rinila kolo navkreber, se izogibala živalskim drekom, obadi so naju žrli in jaz njega.
Bližnjice so zmeraj daljšnice. Drugič sva hotela isti hrib prekolesariti v kontra smer. Kaka bedaka, a ni bilo že enkrat dovolj izogibanje slonjim drekom in robidam?

Druga priljubljena destinacija je cerkev sv. Neže, ki kraljuje nad Pamečami. Klanec je tako strm, da med poganjanjem pedal vidiš pljuča, kako ti skačejo skozi usta. Sestra je bentila za nama, se vsake toliko ustavila, brcnila jabolko s ceste, si iz protesta prižgala čik in se drla za mano, če imam kak šnops za njo.
Kako lahko zgrešiš cerkev, ki jo imaš pred sabo?
Komot. Spet sem se spuščala po visoki travi proti globokemu grabnu, kjer smo morali čez skale nositi kolesa na ramenih. Skozi gozd, ki ga iz domače kuhinje gledam vsak dan.
Debili, pač. Kadarkoli smo mislili, da smo pretentali sistem, smo gonili dlje. Klanci so bili vedno bolj strmi in kletvice vedno bolj sočne. Ponavadi je bil kriv Slana, ki je prvič na tistih koncih in ne midve, ki imava koroške hribe v krvi.

Zadnjič sva šli s sestro po gobe. Dobesedno.
Parkirali sva sredi pašnika, jaz sem na telefonu shranila lokacijo (nekaj sem se pa v vseh teh letih lutanja le naučila, a ne?) in se podali v pravljični gozdiček.
Vlekli sva se navkreber, prišli do dveh poti in izbrali tisto, ki je ni.
Sestrična nama je samo poslala SMS: " Komaj čakam, da vaju gremo ponoči iskati."
Nazaj sva se ji režali: "Ti si se prejšnji teden izgubila v Merkatorju!"

Začelo se je temniti, telefon je kazal, da hodiva v napačno smer, vse dokler se nisva zataknili sredi malin, do pasu zakopani v grmovje. Tema se je spuščala, v košari sva imeli eno malo marelo, ki bi jo v skrajni sili lahko pojedli. Dokler naju ne bi pojedli medvedi, nosorogi, volkovi, levi, in dihurji.

Tik pred nočjo sva se opotekli na jaso pod gozdom in ugotovili, da nimava pojma kje sva. Takrat sem se spomnila, da imam aplikacijo za avto in lahko od daleč potrobim!
Pristiskam na knof na telefonu, mrha od avta se ne oglasi. Kliknem na zemljevid in vidim, da je avto za vogalom. Ko sva prišli do njega, se je zbudil in glasno potrobil v pozdrav.

Skoraj sva skočili iz kože od groze.
Sama sreča, da se nisva izgubili kje na Primorskem.
Ko bi vpili na pomoč, naju še razumeli ne bi.
Midve njih ne.
"A če sva iskali hobe?"
"Hob pa ne. Še Korošice vemo, da hobotnice ne rastejo v gozdu."

* Kolumna je bila prvotno objavljena v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Urška Podojstršek

Deli Nazaj