V tistem trenutku zaslišim glas, kot bi voda reke Hubelj, ki se le zdi ujeta v strugo, odgovarjala na moje misli: "Res, je … Nehaj se upirati. Bodi kot jaz, ki z mehkobo oblikujem kraje, ne da bi se z njimi neprestano borila. Prilagodi se okolju in najdi pot, ki te vodi skozi trdovratne ovire. V izgubah tako poslovnih kot osebnih najdi možnost za ponovno rojstvo in rast. Nauči se sprejeti, da so konci le nov začetek in del večjega cikla življenja. Jaz sprejmem vse potočke, ki želijo potovati z mano in skupaj drsimo v objem oceanov. In od tu se ustvarja nov krog življenja".

Lahko je reči: »ne upiraj se«. Ko sem sama, je preprosto. A kaj, ko so drugi tisti, ki povzročajo bolečino!

"Ah, ljudje! Za svoje težave vedno krivite druge. Res je, nanje ne morete vplivati. Se jaz ukvarjam z vsem, kar je okoli mene? Ne, preprosto dopuščam, da je tam. Se jezim, ko zlivate vame gnojnico in nesnago? Vase sprejem vse in tečem dalje. In vseeno dajem življenje vsemu. Ne krivi okolja, v katerem si, ampak ga spoznaj, se prilagodi in sledi njegovemu ritmu. Ohranjaj ravnovesje igrivost!"

Če se prilagajam, ali ne to ne pomeni, da izgubim sebe. Kdo bom potem jaz?

»V večnem iskanju sebe ljudje neprestano iščete potrditve. Ego vas grebe kot sirkova krtača, a še vedno ne dojamete bistva. Poglej, jaz tečem le navzdol, vse do oceana. Vi pa iščete načine, kako biti na vrhu, kako biti pomembnejši od drugih, pa čeprav tekmujete zgolj v tem, kdo je bolje olupil krompir. Vse ste pretvorili v tekmovanje. Takrat užaljeni stokate. In prepričani ste, da vas boli duša in kakšna krivica vam je bila storjena. Ne, ne boli duša. Boli ego. A tega nočete slišati.«

Kaj torej svetuješ? Kako naj sploh živimo brez ega? Je to mogoče?

"Vsekakor je pomemben, vendar naučite se ga obvladovati. Zakaj se neusmiljeno zaganjate v oviro, ko pa jo lahko elegantno zaobidete? Veš, jaz nikoli ne vztrajam na enem mestu, temveč tečem po poti najmanjšega odpora. Kako pogosto vztrajate pri svojem prav, namesto, da bi spustili in se prilagodili? Ta bitka po obstanku »na vrhu« vam jemlje energijo. Pomislite – je lažje lebdeti v objemu oceana, ali se vsakič znova vzpenjati na strme bregove hribov. Kako visoko morate iti, če želite vsakič biti višje? Mar ni bolj preprosto spustiti in uživati?

Predvsem se spet naučite ponižnosti. Bodite kot ocean, ki kraljuje vsem vodam, čeprav je na najnižji točki. Imejte odprto srce in razširjene roke."

Ponižnost? Želiš torej, da se počutimo manjvredne?

"Ah, ljudje … Vedno živite v strahu, da bi bili »nekaj manj« … Ne razumete, da je ponižnost moč velikih. In pri tem ne gre za klečeplazenje ali občutek manjvrednosti, temveč za sprejemanje in popolno odprtost. To si lahko privoščijo le tisti, ki ne živijo v strahu, da bi kaj izgubili. Kdor se boji za svoj ugled, položaj, denar je suženj in ni svoboden človek. Svoboda je sposobnost spreminjanja in prilagajanja brez omejitev, podobno kot se voda prilagaja različnim oblikam in prostorom. Biti svoboden pomeni slediti toku lastne poti, ne da bi bili omejeni s predsodki ali strahovi. Ko prideš do takega izziva, pomisli name. Kaj storim, da sledim svoji poti?"

Zdaj si me spomnila na verz Laozija, ki pravi, da če si brez želja, lahko spoznaš skrivnost. Kadar imaš želje, vidiš le odsev skrivnosti. In skrivnost nam odpira vrata razumevanja. Kako naj ljudje, polni želja, hrepenenj in strahov, živimo v skladu s to mislijo?
"To je v resnici zelo preprosto, čeprav vam je to tako tuje. Če si brez želja, si mi podoben. Neovirano tečem in se sproti prilagajam pokrajini in oviram, na katere naletim. Ne težim k ničemur specifičnemu, ampak mirno sledim svoji poti. Ljudje to lahko dosežete, ko odstranite osebne želje in ambicije. Takrat postanete odprti za naravne tokove življenja in se lažje prilagajate spremembam. Kajti želje ustvarjajo težave in ste ujeti kot voda, ki stisnjena v kot ne najde poti naprej. Vse to pa ustvari le odsev. Ko boste presegli osebne želje, boste postali odprti za skrivnosti. Posnemajte me; čeprav se prilagajam, oblikujem vse, kar srečam na svoji poti. Ovire preprosto zaobidem ali pa si ustvarim novo pot."

Oh, hvala dragi Hubelj za vse nasvete. Povej mi še, kako naj živim v sedanjem trenutku?

"Bodi tukaj in zdaj. Jaz tečem neprestano, brez misli na preteklost ali prihodnost. Vse, kar te muči, je le tvoja misel. Misel pa je zgolj spomin iz preteklosti ali strah pred prihodnostjo. Spoznaj lepoto sedanjega trenutka in dovoli si, da tečeš skozi življenje s polno prisotnostjo in zavedanjem. Ko ti sedanji trenutek pripelje izziv, ga samo spusti, naj steče. Ne zaustavljaj ga in se mu ne upiraj."

Takrat na vodni gladini zagledam ples rusalk, ki mi mahajo v pozdrav. Pobožam gladino in jim odmaham. Polna hvaležnosti zapustim breg rečne struge. Prav, pomislim, bom kot voda v harmoniji z okoljem. Živela bom brez nepotrebnega truda ali prisile, da bo vsak dan kot dopust ob morju.   

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj