Ko sem se rodila, so se zidovi požganih domov komaj dobro ohlajali. Vsega je bilo takrat, v megli povojne zmede: neizkričane bolečine; jeza, ki se ni mogla ohladiti; pritajen strah in stranstno iskanje novega življenja. Na the tleh je rasla nova vas, ki naj bi postala srečen, varen in topel dom za vsakogar, ki bi se odločil ostati.

Tako nas je z mislimi v praznovanje krajevnega praznika vasi Cesta pospremila naša sovaščanka Jožica Pizzoni. Ta dan je za našo vas kakor veličasten prelet zgodovine, kakor majhna svečka, ki gori za vse pokojne vaščane, ponosna pesem opravljenemu delu in pogovor o prihodnoti – iskanje novih poti in načrtov ... Vaščani vsako leto praznujemo krajevni praznik okrog drugega junija kot spomin na požig vasi, ki se je zgodil na ta dan leta 1944. Toda mi ne praznujemo požiga, temveč življenje in novo upanje, ki je vzklilo in požganih tleh, se spominjamo vseh pokojnih in zahvaljujemo za vse, kar nam je bilo dano. »Novi domovi so bili skromni. Rasli so prepočasi, za ljudi, ki so želeli nasloniti glavo na posteljo v svojem domu. Še počasneje so rasli novi odnosi in nova upanja,” dodaja Jožica Pizzoni. Toda zrasli so – domovi namreč in tudi ljudje. Zrasli so v novo vas, še lepšo kot prej. Z neskončno novimi možnostmi. Zrasli so tudi ljudje, se združili v krajevno skupnost, društva, klube …

Po vojni so se ljudje vrnili in iskali nove priložnosti na tem koščku zemlje. To smo prikazali tudi v naši vsakoletni prireditvi. Osrednji lik je bil Srečko Kosovel. Tako smo se tudi mi pridružili praznovanju Kosovelovega leta. Vaško jedro se je spremenilo v železniško postajo, kjer so družine in generacije odhajale v iskanju boljšega sveta. Res je, kakor pravi Srečko Kosovel: “Kako lep je Trst, ako ga pogledaš s spočitim, jasnim pogledom.” Da, lepe so tuje dežele in mikavne. Toda, kako lepa je šele domača zemlja, ta dolina pod Čavnom. Kako rjovejo čeznjo viharji zgodovine in neusmiljeno se vanjo zaganja burja. Cestnarska mladina, ki je oblikovala glavni del prireditve, nas je opozorila, da se ne smemo bati prihodnosti, da smemo upati in si želeti. Naslov prireditve je bil namreč Kosovelov verz: “Bodočnost je tistega, ki veruje vanjo.”

Vas je resda zrasla in ljudje tudi, a smo tudi dorasli? Vsak od mladih je povedal, kaj si želi v prihodnosti, kakšne so njegove želje. Tako skupaj strmimo naprej. Sedanjost je resda drugačna, kot preteklost in prihodnost včasih negotova.

Zato ti, draga vas, želim, da se danes okopaš v svetlih spominih! Želim, da se z neizmerno hvaležnostjo dotakneš vseh tistih, ki so prispevali k temu, da smo danes tukaj in nam je lepo. Vsem pokojnim, polnost svetlobe, ki osrčuje brez ovir! Vsem živim pa radost spoznanja, kako lepo je, da smo skupaj, da se imamo radi ali se vsaj z veseljem srečamo. Bodi srečna, draga vas domača, kjer še vedno stoji hiša mojega očeta in v kateri še vedno živi veliko nenavadno dobrih in garaških ljudi! Moja misel objema vse: od najstarejšega, do otročička, ki je zadnji prvič vdihnil ta čisti junijski zrak! Predvsem pa poljubljam v mislih to ped zemlje, ki je tako naša in tako ljubljena!

V kulturnem delu prireditve ob krajevnem prazniku je sodelovala cestnarska mladina, pevski zbor Fantje s’pod velba, Pihalni orkester Burja iz Ajdovščine, praporščaki in predstavniki vodstva Združenja borcev Narodno osvobodilne vojske Ajdovščina – Vipava, ki so položili venec pri spomeniku, nagovoril nas je predsednik Krajevne skupnosti Cesta Dominik Pizzoni, kulturni program pa je pripravilo Kulturno-športno društvo Vrnivec, organizator prireditve je Krajevna skupnost Cesta, ki je tudi pripravila prizorišče in druženje, ki je sledilo proslavi.

Praznovanje smo sklenili 2. junija s sveto mašo pri vaški kapeli za vse žive in pokojne vaščane Ceste. Hvala vsem, ki ste prišli in vsem, ki ste sodelovali pri pripravi prireditve.

“Drage vaščanke in vaščani. Naj sreča potuje z vami, kamorkoli vas bo že ponesla življenjska pot!” sklene Jožica Pizzoni.

* Vir in fotografija: Kulturno-športno društvo Vrnivec in Krajevna skupnost Cesta

Deli Nazaj