OTROCI ZAPOSLENIH NA POČITNIŠKEM TEDNU V VDC

V vipavski enoti Varstveno delovnega centra Ajdovščina–Vipava je med 10. in 14. avgustom potekalo počitniško varstvo za mlajše otroke in vnuke zaposlenih. Pet dni so otroci in uporabniki VDC preživljali ob ustvarjanju, izletih, kuhanju, glasbi in igri, predvsem pa v družbi drug drugega.

Počitniški teden se je začel s spoznavanjem in ustvarjanjem. Otroci so se vključili tudi v vsakdanja opravila v enoti ter tako povsem spontano spoznavali okolje, v katerem delajo njihovi starši oziroma stari starši, in uporabnike, ki so del njihovega delovnega vsakdana.

Ob tem so od blizu spoznavali različne načine gibanja, sporazumevanja in podpore pri vsakdanjih opravilih. Preizkusili so vožnjo z invalidskim vozičkom in pomoč pri vožnji uporabnikov, spoznali sporazumevanje s pomočjo komunikatorja ter videli, kako poteka varno premeščanje osebe z vozička na posteljo s pomočjo dvigala. Posebno izkušnjo je ponudila tudi delavnica slikanja z usti.

Program je bil skozi ves teden raznolik. Otroci in uporabniki so obiskali mehanično in avtokleparsko delavnico Štucin, kjer je veliko zanimanja požel pravi reli avtomobil, se preizkusili v pantomimi in petju ter skupaj pripravili pico. Ob predstavitvi Filipinov so spoznavali drugo kulturo in pripravili filipinsko jed, obiskala jih je psička Hera – tačka pomagačka, na ritmični glasbeni delavnici pa so raziskovali svet zvoka in ritma.

Članice društva Furje so pripravile kar osem kamišibaj predstav, ustvarjali so zapestnice in knjižne kazalke, igrali družabne igre, se sprehodili po Vipavi ter si poletni dan popestrili s sladoledom in risanko ob kokicah. Zadnji dan so ob pomoči Mateje z Ljudske univerze Ajdovščina spoznavali izdelovanje mila, na malem tekmovanju MasterChef pa svoje spretnosti preizkusili še v pripravi palačink. Teden so zaključili ob reki Vipavi.

Organizirano počitniško varstvo otrokom omogoča, da del počitnic preživijo nekoliko drugače, ob tem pa od blizu spoznajo tudi svet odraslih z motnjo v duševnem razvoju. Ne skozi posebne razlage, temveč skozi skupne dejavnosti, pogovor, igro in povsem vsakdanje situacije. Otroška radovednost, neposrednost in živahnost obenem v vsakdan uporabnikov VDC prinesejo drugačno dinamiko.

Prav takšna srečanja so lahko eden najbolj naravnih načinov, kako otroci odraščajo z izkušnjo različnosti kot običajnega dela življenja. Da se je med njimi v petih dneh spletlo nekaj več kot le skupno preživljanje počitniškega časa, pa je najbolje pokazalo vprašanje, ki je ob koncu prihajalo z obeh strani: »Kdaj bo spet?«

DOPOLDAN NA KMETIJI, KJER JURE PASE KURE

Poletna dopoldneva so kot nalašč za nova doživetja, še posebej, če pot vodi med živali in prijazne ljudi. Uporabniki vipavske enote VDC Ajdovščina–Vipava so se 8. julija odpravili v vas Cesta pod Vipavskim Križem, kjer sta jim vrata svoje kmetije odprla Ana in Jure.

Že ob prihodu je bilo jasno, da jih čaka nekoliko drugačno dopoldne. Ana in Jure sta jih sprejela sproščeno in gostoljubno ter jim predstavila življenje na svoji mali kmetiji, kjer glavno vlogo igrajo – kure. In teh ni malo. V kokošnjakih, ki jih je Jure izdelal sam, domuje približno 360 kokoši nesnic, njihova domača jajca pa nato najdejo pot na mize ljudi iz bližnje in širše okolice.

Obiskovalci tokrat niso ostali le opazovalci. Zavihali so rokave, pobrali sveža jajca iz kokošnjakov in jih skrbno zložili v škatle. Tako so od blizu spoznali del vsakdanjega dela, ki se skriva za izdelkom, ki ga sicer preprosto vzamemo s trgovske police ali položimo v nakupovalno košarico. Za vsakim jajcem so namreč skrb za živali, vsakodnevno delo in odgovornost.

Za živahnost na kmetiji poleg kokoši skrbijo tudi drugi prebivalci. Nad jato budno bdi kuža Giorgo, pet koz pa ima svojo praktično nalogo – skrbijo, da je okolica kmetije »pokošena«. Veliko pozornosti je pritegnil tudi čisto majhen muc, ki mu je Ana ponudila varen dom, potem ko ga je rešila s smetišča.

Po opravljenem delu je sledil še pravi domači zaključek obiska. Anina mama je goste razveselila s sveže pripravljenimi štravbami, Ana pa je poskrbela za domač sok in kavo. Ob prijetnem klepetu v senci se je tako sklenilo dopoldne, polno preprostih, a dragocenih doživetij.

Obisk na kmetiji Ane in Jureta je ponudil neposreden pogled v vsakdan, v katerem se prepletajo delo, skrb za živali, znanje in odgovornost. Hkrati pa je znova pokazal, koliko lepih izkušenj lahko nastane, ko ljudje odprejo vrata svojega sveta in ga za nekaj časa delijo z drugimi.

OD SIVKINEGA POLJA DO IZDELKOV

Poletje v VDC Ajdovščina–Vipava že tretje leto zapored diši po sivki. Tudi letos so se uporabniki in zaposleni v prvi polovici julija odpravili v Kobdilj, kjer jih je pri Lozejevih čakalo sončno sivkino polje, skupna žetev in dan, ki je ponudil veliko več kot le dobro opravljeno delo.

Jutro med dišečimi grmički sivke s pogledom proti Štanjelskemu gradu se je začelo delovno. S srpi v rokah so se lotili žetve, vsak po svojih močeh in z nalogo, ki mu je najbolj ustrezala. Nekateri so želi dišeče cvetove, drugi so jih zbirali na velike rjuhe in jih nato skupaj nosili do kombija. Med njimi so ves čas brenčali čmrlji, zrak pa je napolnjeval značilen vonj sivke.

Prav posebno nalogo je z velikim veseljem prevzel Matej, ki je že od prihoda čakal na trenutek, ko bo lahko poprijel za motorno žago in porezal olesenele dele sivkinih grmičkov. Delo je opravil z veliko zavzetostjo. Tudi odrezani oleseneli deli sivke niso postali odpadek. Uroš in Jošt sta jih odpeljala na vrt, kjer bodo služili kot zastirka. Naravni material se bo tako vrnil tja, kjer lahko ponovno koristi, in dobil novo uporabno vrednost.

Najpomembnejši del zgodbe pa se z žetvijo pravzaprav šele začenja. Nabrana sivka bo v prihodnjih mesecih prešla v roke uporabnikov VDC, ki jo bodo s svojim delom in ustvarjalnostjo spreminjali v različne izdelke. V vsakem od njih bo tako ostal tudi košček poletnega dne v Kobdilju – vonj sivke, skupno delo in spomin na prijetno druženje.

Ko je bilo delo opravljeno, je prišel čas za tradicionalni likof. Ob pršutu, domačih dobrotah in sproščenem klepetu se je delovni dan zaključil tako, kot se za dobro žetev spodobi – v prijetni družbi in z zadovoljstvom ob opravljenem delu. Obisk pri Lozejevih je v treh letih postal lepa poletna tradicija. Njihova gostoljubnost in zaupanje omogočata, da sivka iz Kobdilja vsako leto nadaljuje svojo pot v VDC Ajdovščina–Vipava, kjer dobi novo podobo in namen. Takšna sodelovanja povezujejo ljudi, ustvarjajo priložnosti za delo in nova doživetja ter kažejo, koliko lahko zraste iz pripravljenosti stopiti skupaj.

In ko bo v prostorih VDC tudi čez nekaj mesecev zadišalo po sivki, bo njen vonj zagotovo priklical spomin na sončno dopoldne med čmrlji in dobrimi ljudmi.

DVA DNI RAZGLEDOV V JULIJSKIH ALPAH

Julijske Alpe so tudi letos privabile pohodno skupino VDC Ajdovščina–Vipava. Uporabniki so se 13. in 14. julija v spremstvu zaposlene ter vodnikov Planinskega društva Križna gora odpravili na tradicionalni dvodnevni pohod. Tokrat jih je pot vodila na Gorenjsko, kjer sta bila glavna cilja 1911 metrov visoka Slemenova špica in ledeniška dolina Tamar.

Prvi dan so se s kombijem zapeljali do Mihovega doma ob vršiški cesti, kjer jih je čakalo prenočišče, nato pa pot nadaljevali z avtobusom do Vršiča. Na najvišjem slovenskem cestnem prelazu so nahrbtnike oprtali na rame in se podali proti Slemenovi špici. Pot med macesni jih je počasi vodila vse više v osrčje Julijskih Alp, z vsakim korakom pa so se odpirali novi pogledi na okoliške vrhove. Na cilju jih je za vloženi trud nagradil slikovit razgled na dolino pod Poncami. Slemenova špica sodi med tiste kotičke slovenskih gora, kjer se je vredno ustaviti nekoliko dlje – prav tamkajšnja kulisa je nekoč očarala tudi ustvarjalce filma Kekec.

Osvojeni vrh še ni pomenil konca prvega planinskega dne. Ob vrnitvi na Vršič je pohodna skupina obiskala Tičarjev dom, Erjavčevo kočo in Kočo na Gozdu, pohodniki pa so v planinske dnevnike dodali nove žige. Ustavili so se tudi pri Ruski kapelici in se spomnili ruskih vojnih ujetnikov, ki so med prvo svetovno vojno gradili cesto čez Vršič. Dan v gorah je tako poleg hoje ponudil tudi priložnost za spoznavanje zgodovine teh krajev.

Po številnih prehojenih korakih je bil večerni prihod v Mihov dom še toliko prijetnejši. Po večerji je ostalo nekaj časa za sproščen klepet pred kočo in druženje z drugimi planinci, nato pa je sledil zaslužen počitek.

Naslednje jutro jih je čakala nova pot. Po zajtrku so se odpeljali proti Planici in si ogledali nordijski center, nato pa znova obuli pohodne čevlje ter se podali proti Tamarju, idilični ledeniški dolini v Triglavskem narodnem parku. Pred planinskim domom so si privoščili zaslužen počitek, pijačo in štruklje, nato pa se vrnili proti Planici. Dvodnevno raziskovanje Gorenjske so zaokrožili v Mojstrani z obiskom Slovenskega planinskega muzeja. Zadnja postaja pred odhodom domov pa je bila po dveh aktivnih dnevih povsem zasluženo – picerija.

Čeprav vremenska napoved pred odhodom ni bila najbolj obetavna, je pohodnikom vreme nazadnje odlično služilo. Domov niso odnesli le novih žigov v planinskih dnevnikih in spomina na osvojeno Slemenovo špico, temveč predvsem izkušnjo dveh dni, preživetih v naravi in dobri družbi.

Takšni pohodi niso le premagovanje kilometrov in višinskih metrov. So tudi priložnost za vztrajnost, medsebojno pomoč, odkrivanje novih poti in veselje ob skupno doseženih ciljih. Posebno vrednost ima pri tem dolgoletno sodelovanje VDC Ajdovščina–Vipava s Planinskim društvom Križna gora, ki uporabnikom ob podpori izkušenih planinskih vodnikov omogoča varno odkrivanje vedno novih poti in doživetij.

* Vir in fotografije: VDC Ajdovščina-Vipava    

Deli Nazaj