Vsak zemljevid je avtentičen izdelek svojega časa, ki nam odkriva takratni pogled v svet, in hkrati predstavlja zmes znanosti, legend, politike in umetnosti. Zemljevidi so se dokazali za vsestranski medij, skozi katerega je moč izraziti našo radovednost in naše razumevanje fizičnega sveta, s čimer so sčasoma prerasli v sofisticiran vizualni instrument. Zgodnji zemljevidi so bili redki in zapleteni, njihov naziv statusnega simbola pa je nakazoval na statusno hierarhijo. Eno izmed bistvenih del je bil prvi natisnjen atlas, imenovan Cartographia, izdan v Italiji leta 1477, narejen na podlagi znanstvene razprave aleksandrijskega kartografa Klavdija Ptolomaja, ki je dolgo dominiral na področju kartografije, čeprav je bil že v času izdelave zastarel. Šele v času odkritij in raznih odprav so začeli kartografi počasi popravljati in izpopolnjevati zemljevide, ki so bili dolga leta v veliki meri prazni ali napačni. Odkritja in osvajanja so se izražala z zemljevidi, ki so postali potrditev moči in nacionalne zavesti. S premikom iz vere v industrijo in umetnost, in s pomočjo velikega napredka v tehnologiji tiska, so postali zemljevidi bolj dostopni in raznoliki. Tako so se počasi razširili na razna druga področja.

Tovrstni zemljevidi so kasneje služili kot inspiracija prvim oblikovalcem slikovnih zemljevidov, kakršne poznamo danes. Eden od začetnikov, angleški grafični umetnik MacDonald Gill, je s svojimi slikovnimi zemljevidi londonske podzemne železnice začrtal smernice, ki se jih je držalo še veliko oblikovalcev za njim. Prav njegovi pestri in atraktivni plakati so kasneje našli pot prek Atlantika in v Ameriki sprožili zlato dobo slikovnih zemljevidov. Razlika med ameriškimi slikovnimi zemljevidi in zemljevidi ostalega sveta ni bila toliko v kakovosti kot v količini. V relativno kratkem času je nastalo celo morje zemljevidov, ki so rušili dogme o merilu in perspektivi ter eden z drugim tekmovali z močnimi grafičnimi elementi in živimi barvami. Ustvarjalci zemljevidov so potisnili meje slikovnih zemljevidov v vse smeri in razvili razne teorije, kot je merilo interesa ali teorija o humanizirani kartografiji, ki se jih veliko oblikovalcev zemljevidov poslužuje še danes. Obe ideji sta zasnovala morda najbolj prepoznavna avtorja, Edwin B. Olsen in Blake E. Clark, ki sta pod založbo Houghton Mifflin iz Bostona zasnovala tri izjemne primerke slikovnih zemljevidov treh ameriških mest.

Uporaba slikovnih zemljevidov je bila že od nekdaj izjemno obširna, saj so le-ti odličen medij za prenos informacij, ne le realnih, temveč tudi fiktivnih krajev, časov, zgodovine itd. Tako poznamo recimo humorne ali tako imenovane histerične zemljevide, ki sta jih zasnovala brata Lindgren v obdobju velike depresije v Ameriki, informativne oziroma izobraževalne zemljevide, ki so se začeli že s krščanskimi mappa mundi in zemljevidi sveta ter se kasneje razvili s tematskimi zemljevidi in atlasi v poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju. Področja uporabe slikovnih zemljevidov so v resnici omejena bolj ali manj z domišljijo naročnika oziroma avtorja zemljevida.

Vsakdanji zemljevidi, ki so nam ob obisku nekega kraja navadno potisnjeni v roke, dobro služijo temu, da uporabnika zemljevida pripeljejo od točke A do točke B. Slikovni zemljevidi pa, v nasprotju z navadnimi, bolj kot realne lokacije znamenitosti območja in relacije med posameznimi znamenitostmi, bralcu nudijo informacije, ki se v navadnih zemljevidih izgubijo. To so informacije o tem, kaj lahko na tem kraju najdemo in kako te znamenitosti izgledajo, pokažejo nam lahko zgodovino kraja, arhitekturo, pokrajino in človeške značilnosti, na primer naklonjenost, povezanost, nostalgijo in spomin. Ti zemljevidi imajo sposobnost, da nasmejijo, izobrazijo in prodajajo in so tako lahko izjemno učinkovit medij za promocijo in predstavitev nekega slovenskega kraja oziroma območja.

Živimo v času, ki nam omogoča dostopnost informacij kjer koli in kadar koli. Tehnologija je tako napredna, da nam iskanje določenega kraja ne predstavlja nobenega problema; natančne lokacije znamenitosti so, vključno s točnimi podatki o relacijah med posameznimi znamenitostmi in celo urniki prometa, ki nas bodo do tja pripeljale, le en klik stran. Ljudje kljub temu še vedno radi uporabljamo slikovne zemljevide, jih opazujemo, raziskujemo, se prepustimo temu, da nas avtor potegne v svoj kreativni svet in na nas že pred obiskom kraja v slogu humanizirane kartografije skuša prenesti duh ter barvo kraja. Pripravljeni smo oprostiti to gromozansko pomanjkljivost slikovnih zemljevidov, ki nam niso zmožni povedati, na katero ulico moramo stopiti in koliko metrov nas loči od naše destinacije. Kajti morda tista najbolj izrazita značilnost slikovnih zemljevidov je prav njihova pristranskost, kar pomeni, da je njihova naloga lagati oziroma prilagoditi resnico osebnemu namenu. Sodobni zemljevidi vse bolj opuščajo dogme, raziskujejo nove kartografske jezike in popolnoma sprejemajo morebitno dvoumnost informacij.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

Deli Nazaj