Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kratka zgodba: Kot v raju (16)

Po nekaj tedenskem premoru, danes nadaljujemo z objavo kratke literarne zgodbe Kot v raju. Avtorica besedila je Vesna Perhavec Vodovnik. Zanimivo literarno delo objavljamo v odlomkih, največkrat enkrat tedensko in tako je danes na sporedu šestnajsti del zgodbe. Vabljeni k branju.

Zvone je žalostno pogledal Bredo. Kaj res ne vidi, koliko mi pomeni?! Kaj je narobe z menoj? Kaj mi manjka? Kakšen bi moral biti, da bi ji bil všeč? Počasi je stopal proti izhodu, ni gledal ne na levo ne na  desno, ko je začutil nežno dlan na svojem ramenu. Breda? Ji je žal? Hitro se je obrnil: "Marjana,"  je razočarano tiho rekel. Drugega ni mogel izjaviti. Bal se je solza, ki so mu silile na plano in jih je komaj zadrževal. Ni jih hotel pokazati, ni se želel smiliti sam sebi. Ni bil take vrste človek. Vendar je kljub vsem trdnim odločitvam, čutil veliko žalost, praznino, ko se podrejo sanje. "Marjana," je še enkrat rekel in se zopet namenil proti izhodu. "Zvone, ne skrbi, vse bo v redu," ga je želela potolažiti Marjana. "Izpadel sem popoln bedak," se je začel zavedati svojega položaja. " Izpadel si kot srednjeveški vitez, ki se bori za svojo ljubljeno damo," mu je rekla Marjana. "Če bi se kdo zame tako potegoval, bi se verjetno takoj zaljubila vanj" mu je pomežiknila Marjana. Samo potolažiti me želi, si je mislil Zvone. "Tvoj junak se bo že našel, mogoče te že išče Marjana, jaz grem domov, tja kamor spadam, v našo lepo vas. Zame tu ni mesta. Doma bi me ob takem pripetljaju sosedje umaknili, mi povedali kar mi gre, in kmalu bi se stvar polegla. Tu me pa gledajo iz vseh strani, kot divjaka, ki se ne zna obnašati," je z žalostjo rekel.

"Ah, Zvone, saj ni tako hudo. Breda se bo že potolažila. Saj veš kakšna je. Sanja o princu na belem konju, in ne vidi sreče, ki jo ima pred nosom," je rekla Marjana, presenečena nad resnico, ki jo je nehote izrekla. "Nisem ji všeč in kot je rekla, ji nikdar ne bom, navaditi se moram na to. Mogoče je res, nikoli me ni spodbujala, bila je le prijazna in to je vse. Nisem videl, nisem želel videti, mislil sem si, da bo enkrat sprevidela, da sem pravi zanjo, da bo nekoč le preskočila  iskrica med nama. Kdor čaka, dočaka, tega pravila sem se držal. Včasih le predolgo vztrajamo pred zaprtimi vrati. Marjana, uživaj, jaz grem," je z žalostjo v srcu govoril Zvone. " Počakaj Zvone, ne pustim te samega sedaj. Preveč žalosten si in zamišljen. Pridi, greva najprej na zrak, si malo glavo prepihat. Potem si bova privoščila pijačo, se še malo pogovorila, saj veš, pogovor reši vse. Vse težave, ki jih z nekom deliš, jih prepoloviš. In šele nato, ko boš za polovico lažji, se boš odločil, kako in kaj. Z vročo glavo ni dobro sesti za volan," je bila odločna Marjana.

Zvone je bil Marjani neizmerno hvaležen. V trenutku velike žalosti, mi stoji ob strani. Kar pride od srca, seže do srca. Sedaj je začutil pomen stavka, ki ga je velikokrat mimogrede slišal.

Tega ji ne bom mogel nikdar poplačati. "Hvala Marjana," ji je odvrnil in jo objel. "Hvala, ker mi stojiš ob strani," se ji je še enkrat iz srca zahvalil.

Breda ju je od daleč opazovala. Kar stiskajta se, in objemajta. Meni ne ne bo nihče več kradel in kvaril mojih lepih trenutkov. "Breda, si v redu?" je prihitel Rocco. V hitrem zaporedju, kot so si sledili dogodki, Rocco ni vedel, ali bi šel k Bredi ali Zvonetu. Oba sta bila potrebna tolažbe. Tako eden kot drugi je čutil žalost ali jezo zaradi drugega. Ko si v težavah, vidiš situacijo le z ene, največkrat svoje strani. Ko pa sam gledaš na težave nekoga drugega, vidiš čisto drugo sliko. Ker ga je Marjana prehitela, se je odpravil k Bredi. "Breda, daj nasmej se, vsaj malo, prosim te, ne bodi tako žalostna," je Rocco prosil Bredo in jo nalahno objel. Breda je dvignila pogled, zagledala je Roccove temne oči. V njegovem glasu je bilo čutiti mir in tolažbo. Solze so ji same od sebe začele teči po licih.

Toliko vsega se je pripetilo v enem samem dnevu, v eni sami noči. Ni več zdržala. Začela je jokati kot dež. Solze se niso želele ustaviti. Rocco jo je nežno objel in ji tiho prigovarjal : "Jok izpere dušo, solze oči." V Roccovem objemu je Breda neutolažljivo jokala. Jokala je toliko časa, dokler  se ni povsem umirila in se solze posušile. Postopoma se je potolažila. Postopoma ni videla več tako tragično vsega, kar se je zgodilo tega večera. Postopoma je ugotovila, da se Zvone le zaljubljeno noro obnaša. Pogledala je proti odru, da bi ugotovila kako je s Petrom. Peter je že pozabil na udarec in nadaljeval s koncertom. "Pridi, greva na zrak," je rekla Breda. "Zbistriti si moram misli," je razmišljala na glas. "Z vročo glavo ni dobro nič početi," je še dodala.

"Res je , Breda, prav imaš, pojdiva na zrak!" ji je Rocco dal prednost in nakazal smer proti izhodu. Sprehodila sta se. Svež zrak jima je dobro del. Hrup iz dvorane se je počasi oddaljeval. Kako prijetna je tišina, ugotoviš šele, če si dolgo izpostavljen hrupu.

Breda je na ves glas vzdihnila in na ves glas izdihnila: "Aaaaahhhhh. Kako prijetno je, Rocco čutiš tole?" je vprašala Rocca, zaprla oči in se prepustila vetru, ki je začel plesati svoj ples.

Nedaleč stran sta stala Marjana in Zvone. Marjana je prijela Zvoneta in ga skoraj potiskala do svojih prijateljev. Zvone se je obotavljal. "Nehaj Zvone!" mu je šepnila.

...se nadaljuje

 

Kot v raju - prvi del

Kot v raju - drugi del

Kot v raju - tretji del

Kot v raju - četrti del

Kot v raju - peti del

Kot v raju - šesti del

Kot v raju - sedmi del

Kot v raju - osmi del

Kot v raju - deveti del

Kot v raju - deseti del

Kot v raju - enajsti del

Kot v raju - dvanajsti del

Kot v raju - trinajsti del

Kot v raju - štirinajsti del

Kot v raju - petnajsti del

 

 

Vesna Perhavec Vodovnik

#kolumna, #literartura

Kolofon