Ponovno nadaljujemo z objavo kratke literarne zgodbe Kot v raju. Avtorica besedila je Vesna Perhavec Vodovnik. Zanimivo literarno delo objavljamo v odlomkih, največkrat enkrat tedensko in tako je danes na sporedu štiriindvajseti del zgodbe. Vabljeni k branju, ki vam lahko v teh dnevih še kako krajša dolgčas.
"Hmm" je zavzdihnila Breda. Nikoli ni počela nič drugega ob nedeljah. Delala je od jutra do večera. Marjana jo je večkrat vabila na zabave in izlete s seboj. Delo je imelo vedno prednost pred vsem ostalim. Tokrat pa si je želela končati prej, zaključiti s postrežbo kosil in preživeti popoldan s Petrom. Kako naj si izprosi prost popoldan? Starši ji najbrž ne bodo dovolili. "Starši mi najbrž ne bodo dovolili, kar tako na vrat na nos vzeti si prost popoldan." je žalostno rekla Breda. "Želiš, da jih jaz vprašam za dovoljenje?" je poskusil Peter. Breda se je zasmejla. "Kaj smešnega sem pa rekel?" je vprašal Peter. "Nič, nič smešnega nisi rekel. Ne poznaš mojih staršev, samo to je. Mama je zelo zaskrbljena in staromodna. Ne vem kako bi se odzvala, ko bi videla, da se želim peljati z motorjem z bežnim mimoidočim gostom," je želela razložiti Breda. "Bežen mimoidoči?!" je presenečeno vprašal Peter. Tako hecen je bil, ko je to poudaril, da se je Breda začela zopet smejati. "Presenečeni Peter te bom imenovala," in se naprej smejala. "Ti boš pa Bežeča Breda," ji je vrnil šalo Peter. Sedaj je Breda presenečeno pogledala. Petra je popadel smeh. "Bežeča Breda?" je presenečeno vprašala. "Kar naprej bežiš, izganjaš, nimaš časa, ne morem reči Izmuzljiva Breda, ker se ne ujema." je bil jasen Peter.
"Še malo bi se vozila z motorjem, mogoče me medtem prešine ideja, kako se izmuzniti z dela," je želela vsaj še malo uživati Breda. Peter je z veseljem ustregel njeni želji. Vozila sta se po zapuščeni cesti. Videti je bilo, da se v teh krajih nedelja spoštuje še po starih običajih. Lahko bi vozil po sredini ceste, če bi želel. Ker si je pred letom dni obljubil, da ne bo na cesti nikdar več storil nobene neumnosti, se je držal svoje strani cestišča. Še najmanj bi si želel prestrašiti Bredo, ko mu je komaj uspelo dobiti delček njenega zaupanja. Kljub vsemu, ti kraji niso bili tako zapuščeni, kot je kazalo na prvi pogled. Od daleč je opazil nasproti vozeč avtomobil. Breda je sproščeno pogledala voznika v avtomobilu. "Rocco!" je zavpila. "Peter, ustavi prosim," je s kretnjo nakazala Breda. Previdno je stopila z motorja. Rocco je medtem parkiral na robu cestišča. Izstopil je in se namenil proti njima. "Rocco, kaj pa je tebe prineslo semkaj?" je bila že drugič danes presenečena Breda. "Želel sem preveriti kako so moji novi prijatelji," je veselo odgovoril Rocco. Peter ga je prijazno pozdravil. Rocco mu je odvrnil pozdrav. "Vidim pa, da nisem edini," je nadaljeval Rocco. Breda je bila vesela Roccovega obiska. "Si že kaj novega zvedel o popravilu Marjaninega avtomobila? Pridi greva do Marjane, dokler imam še malo prostega časa," ga je pozvala. Breda ni vedela, ali naj nadaljuje pot s Petrom ali Roccom. Nerodno ji je postalo. Kako se lahko življenje v enem popoldnevu obrne na glavo. Do včeraj je bilo moje življenje ena sama ravna nit. Vse je potekalo v ustaljnem ritmu. Od nedelje do nedelje vsa leta enak ritem. Le letni časi so nosili rahle spremembe. Sedaj pa se v enem popoldnevu pripeti toliko sprememb, da jim ne morem več niti slediti.
"Najbolje, da grem peš, saj je čisto blizu," se je odločila. Njima pa je dala navodila za pot: "Pojdita naravnost in pri prvem večjem drevesu zavijta desno, v drugi hiši po vrsti živi Marjana. "Počakajta me tam. Lahko pa ji zapojeta podoknico. Vesela bo." je Breda glasno zavpila za njima.
... se nadaljuje
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
